Vsota zgodb
Resnice ni. So le zgodbe, ki jih je treba povedati ali zapisati. Oziroma: ko je resničnost banalna in žalostna, si privoščimo zgodbo. Doživeto. Ki za seboj dovoli in pušča sanjarjenja.
Misli se vrnejo v četrtek, na četrti april. To ni bil navaden dan. V družbi dveh najljubših prijateljev smo se odpravili na podaljšan konec tedna v Angliji. Najprej v čarobnem univerzitetnem mestecu Cambridge, ki se z nežnim, a odločnim pišem vsak dan znova priklanja tradiciji, znanju, mladosti, zvonovom, kamnitim mostovom, veslanju po reki Cam … S počasnim – oh, ko bi le trajal še kakšno postajo dlje – smo se v petek, petega aprila, nato odpeljali v London, ki zaradi spominov na otroštvo in edinstvene mogočnosti vsakič znova malo ožame srce. In ustavlja neumorni čas. Mayfair, Hyde Park, Piccadily … Nemi kipi in glasne fontane. Nostalgija. Črn taksi in boemska rapsodija: »Is this the real life? Is this just fantasy?« Britanska prestolnica je resnična fantazija. In magija. Enkrat-na. Neponovljiva.
Sobotno jutro je poklicalo na deželo, v Newbury, na resnični grad Highclere, kjer smo se miže, za trenutek, počutili aristokratsko. Kot v filmu Downton Abbey, ki so ga snemali tam. In ti zidovi v veličastni knjižnici – ko skozi vitraže zreš na travnate planjave ter divji vetrni ples v do tal razvejenih cedrastih dreves – šepetajo zgodbe iz preteklosti. Neopisljiva eksplozija. Pomladnih odtenkov. In čustev. S pridihom hrepenenja. V mogočnem vrtu, kar pravzaprav angleško podeželje je, smo doživeli bežen, a zelo resničen trenutek večnosti.
V resnici smo posamezniki vsota zgodb, ki (si) jih pripovedujemo o sebi. Z vso močjo domišljije. Med ustaljenim življenjem in življenjem, v katerem potekajo dinamični odnosi ter kraji, v katere vstopamo in iz njih izstopamo. Smo vsota zgodb, od nekje do nekoč.
