Vrtci ne smejo biti tovarne za otroke
Delovna skupina za pripravo Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja 2023–2033 je pripravila predstavitev strokovnih stališč in predlogov v vrtcih oziroma prihodnji razvoj predšolske vzgoje v Sloveniji. Razpravljavci so drug za drugim opozarjali, da so največja težava normativi; od tega, da je v oddelkih preveč otrok, do premajhnih prostorov, pri čemer je država prav letos (spet) omogočila odmik od zahtevanega normativa za še pet let.
Vodja delovne skupine Janez Vogrinc je dejal, da ima Slovenija relativno dobro organizirano predšolsko vzgojo. Dejal je, da se je v zadnjih desetih letih povečal delež vključenosti otrok v prvem starostnem obdobju za 15, v drugem starostnem obdobju pa za pet odstotnih točk. Po podatkih državne sekretarke z ministrstva za vzgojo in izobraževanje Janje Zupančič je bilo 1. septembra 2023 v 108 samostojnih vrtcev, 209 vrtcev pri osnovnih šolah in 97 zasebnih vrtcev vključenih 83.523 otrok. Vključenost otrok, starih od štiri do pet let, je 94,3-odstotna. Največ otrok je vključenih v vrtce v osrednjeslovenski in savinjski regiji, najmanj pa v obalno-kraški.
Vogrinc je poudaril, da država za predšolsko vzgojo namenja 0,87 odstotka BDP, Islandija, denimo, 1,85 odstotka BDP. Spomnil je na vprašanje o plačah, številu otrok na strokovnega delavca, velikosti vrtca in na vprašanje prostorskih pogojev: »Junija 2023 smo podaljšali odmik od normativa še do 1. septembra 2028. Samo dva kvadratna metra na otroka.«
Normativi
Sonja Rutar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem je opozorila na sistem varuhinj, ki so za lokalno skupnost sicer cenejše, a ni nujno, da imajo organiziran program, kot ga imajo vrtci. Dodala je, da morajo vrtci ostati manjši, da nimajo več kot 45 oddelkov: »Temu smo že bili priča in take institucije niso funkcionirale. To so bile ogromne tovarne. Vrtec je središče, stičišče, ohraniti mora notranjo povezanost in finančno neodvisnost.« Poudarila je še, da bi se morali vrtci osamosvojiti od šol, sicer lahko postanejo šolam povsem podrejeni.
Podobno je menila predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije Silvija Komočar: »Pri združevanju vrtcev je treba biti previden, in to ne bi smelo biti prepuščeno lokalnim skupnostim.« Predlagala je še, da bi tudi cene vrtcev morale biti enotne po državi. Poudarila je, da je delo po sodobnih paradigmah nemogoče izvajati ob sedanjih normativih. Dejala je, da bi bilo treba zakonodajo spremeniti in ukiniti možnost dodatnih dveh otrok na oddelku, postopno pa bi morali priti na sistem dveh vzgojiteljic na oddelku. Opozorila je še na problem prehoda v šolo: »Ni mehkega prehoda. To ne deluje!«
Več razpravljavcev je poudarilo, da bi morala plače zaposlenih v vrtcih nase prevzeti država, s tem bi dobila nadzor nad kakovostjo in kadrom. Maja Hmelak s Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru je povedala, da se pedagoške fakultete že nekaj časa dogovarjajo, da bi morali zvišati raven izobrazbe za vse, tudi za pomočnice vzgojiteljic.
S tem se je strinjala tudi ravnateljica OŠ Simona Kosa Podbrdo Polonca Kenda, kjer ima šola tudi vrtec: »Za pomočnico bi morala biti obvezna srednješolska izobrazba, ne pa nacionalna poklicna kvalifikacija!« Polonca Kenda je opozorila še na problem financiranja: »V revnih občinah vsak mesec prosjačimo za plače. To je nujno treba prenesti na državo.« Tudi ona se je strinjala glede problema normativov: »Predlagam, da jih zmanjšamo – zdaj so to tovarne za otroke.«
Kako dobri so vrtci?
Andreja Hočevar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pa je spomnila: »Rešitve za vsa nerešena vprašanja imamo uzakonjene že od leta 1996, ampak od takrat zaznavamo samo odmike. Vsaj upoštevajmo tisto, kar smo napisali leta 1996!« Dodala je, da je stroka jasna, da so manjši vrtci za otroke boljši, vrtci pri osnovni šoli pa so samo način varčevanja. Poudarila je, da čeprav se hvalimo s kakovostjo slovenskih vrtcev, v resnici ne vemo, kako dobri so: »Nimamo raziskav na področju procesne kakovosti. Ko preverjamo vključenost, to ničesar ne pove o procesni kakovosti. Naredimo nekaj na tej ravni. Ampak ni financ. Je denar za digitalizacijo, ni pa ga za procesno kakovost.«
Hočevarjeva je še vprašala, kaj sploh je mehek prehod v šolo. »Koncept prvega triletja je bil zelo jasno postavljen. Z ločenimi vhodi, kotički. Koliko kotičkov je v osnovni šoli? Kje so ležalniki, če je otrok utrujen? Kaj se je zgodilo z učnimi načrti? V beli knjigi iz leta 1995 je pisalo, da je treba šolo prilagoditi otroku, ne otroka šoli. Danes pa spet odkrivamo toplo vodo. Zelo me je strah nedomišljenih in ad hoc sprememb na ravni vrtca, osnovne šole. Nekatere je bilo strah, da se je šola 'povrtčila'. Mene pa skrbi 'pošolanje' vrtca. Kazalo bi razmisliti, kaj je z našo osnovno šolo, ne pa o mehkih prehodih.«
