Ljubezenski napoj in Lucija Lammermoorska Gaetana Donizettija sodita med najpogosteje izvajane opere 19. stoletja. Tokrat prihaja na oder ljubljanske operne hiše komična opera v dveh dejanjih, igriva melodrama L'elisir d'amore v režiji Krešimirja Dolenčića. »Moja želja je, da prinesemo ljudem malo radosti, da jim damo ne samo diagnozo, temveč tudi terapijo,« je povedal pred jutrišnjo premiero.

Režiser Krešimir Dolenčić je v zadnjem času pri nas ustvaril več režij na odru SNG Maribor, na odru ljubljanske Opere pa je do zdaj režiral Offenbachove Hoffmannove pripovedke (1992), triptih Puccinijevih oper Plašč, Sestra Angelika in Gianni Schicchi (1993), Debussyjevo opero Peleas in Melisanda (1997), Oedipus rex Igorja Stravinskega, Afroditino zmagoslavje Carla Orffa (1998), Rossinijevega Seviljskega brivca (2014), na odru Festivala Ljubljana še Adamičevo Sneguljčico (1993).

Doslej je Dolenčić podpisal več kot petdeset opernih predstav na Hrvaškem, v Sloveniji, Veliki Britaniji, ZDA in na Kitajskem. Prejel je številne domače in tuje nagrade, med njimi nagrado Združenja evropskih festivalov Denis de Rougemont, prestižno nagrado Tita Strozzija in tri hrvaška odlikovanja, leta 2018 je prejel let­no nagrado Vladimirja Nazorja, najpomembnejšo hrvaško nagrado na področju gledališke umetnosti. Več let je uspešno vodil priznano hrvaško gledališče Gavella, ustvarja tudi scenarije in režira dogodke – od otvoritvenih in sklepnih svečanosti do dogodkov v okviru športnih prireditev doma in v tujini ter velikih koncertov. Od leta 2010 je zaposlen na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu kot izredni profesor za dramsko igro.

Ljubezenski napoj v svetu sladic. FOTO: Darja Štravs Tisu

Le kdo se lahko upre sladicam?

V pogovoru, ki ga je za objavo v gledališkem listu predstave opravila Tatjana Ažman, je zagrebški gost povedal: »Navdušuje me izvrstna zasedba mladih pa tudi izkušenih pevcev. Z nekaterimi od njih sem delal že več predstav, v ekipi je tudi nekaj dobrih pevcev, ki jih še nisem poznal. V kratkem času smo se zelo povezali, z njimi sem sproščen in uživam v študiju.

Tudi glasba je odlična. Zadovoljen sem s konceptom, za katerega smo se odločili s sodelavci. Podobno kot zdaj sem razmišljal leta 1995, ko smo v Dubrovniku pripravljali Dunda Maroja, ki je epska predstava tega mesta. Bilo je v času vojne, mesto je bilo razdejano, turistov še ni bilo in rekel sem si, dajmo ljudem veselje in radost. Na vsako vajo za predstavo je prišlo tudi po dvesto ljudi.«

Goran Tatar, Urša Vidmar, Dario Krajnjan in Dejan Maksimilijan Vrbančič v prizoru iz Donizettijeve opere. FOTO: Darja Štravs Tisu

Ob tokratni postavitvi Ljubezenskega napoja na ljubljanskem odru je režiser ponovil podobno misel – dajmo ljudem veselja. »Zavedam se, da imamo tudi danes vsi občutek, da smo v nekakšni vojni. Leta 1995 je šlo za 'fizično', pravo vojno, a tudi zdaj ljudje umirajo in občutki so podobni, tako kot moja želja vrniti se na temelje človeškega. Želja po tem, da prinesemo ljudem malo radosti, da jim damo ne samo diagnozo, temveč tudi terapijo. Z Andrejem Stražišarjem, s katerim sem že večkrat sodeloval, in Alanom Hraniteljem smo si zamislili veliko slaščičarno in svet, narejen iz sladic. Le kdo se jim lahko upre? Ta prispodoba nas vrne v otroštvo ali k drugi prijetni izkušnji in v zvezi z idejo, ki sem jo našel v Donizettijevem glasbenem delu, si to lahko privoščimo. Mislim, da je tudi skladatelj imel v mislih nekaj takega. To je opera za občinstvo. V kreativnem procesu, na vajah je bilo vsem lepo, celotna ekipa dela v veselem ustvarjalnem ozračju. Prepričan sem, če nam je lepo, bo lepo tudi občinstvu. Konec koncev je Donizetti opero Ljubezenski napoj­ napisal zato, da bi razveseljevala ljudi.«

Opero je skladatelj dokončal leta 1832, po nekaterih podatkih je zanjo potreboval šest tednov. Monika Marušič je dodala domnevo, da jo je napisal v še krajšem času. »Podobno kot skladateljev nekoliko starejši sodobnik Rossini, ki je svoja operna dela nizal drugo za drugim v kratkih časovnih odsekih, naj bi Donizetti opero dokončal v manj kot mesecu dni. O mojstrovi sposobnosti hitrega komponiranja govori tudi poznejša karikatura – ta upodablja manično pojavo nad mizo sklanjajočega se skladatelja, ki z obema rokama hkrati komponira dve operni deli.«

Pot do radosti, ki jih je v Donizettijevi operi veliko, je seveda zavita v patos, melanholijo, različne odtenke komičnosti in sentimentalnosti, usodne manipulacije, naivnost, pretkanost, parodičnost, a nekaj ostaja nespregledljivo: čeprav Adina prebira mitološko zgodbo o čarobnem napoju, ki naj bi vitezu Tristanu in dvorni dami Izoldi prinesel ljubezen, a se zgodba konča tragično, sta tako predloga Le Philtre (Napoj) kot L'Elisir, za katerega je libreto napisal Felice Romani, hišni libretist milanske Scale, besedilo pa priredil po francoskem izvirniku Eugèna Scriba k operi Daniela Françoisa Esprita Auberja, zgodbi s srečnim, veselim koncem, h kateremu pripomorejo dejanja vpletenih, koketne premožne posestnice in sramežljivega podeželskega snubca, in ne ­čarobni napoj.

Onkraj žanrskih klišejev

Monika Marušič je v gledališkem listu opisala zgodbo Ljubezenskega napoja, pripoved o revnem podeželanu Nemorinu, ki je zaljubljen v premožno posestnico ­Adino. »Ljubezenska pripoved o viteški romanci Tristana in Izolde Nemorina prepriča, da mu ljubezenski napoj lahko pomaga osvojiti Adinino srce. Obrne se na potujočega mazača Dulcamaro. Zviti šarlatan mu v zameno za vse Nemorinove prihranke obljubi čarobni zvarek, ki je v resnici navadno rdeče vino.

Nemorino, ki ­zaupa v delovanje ljubezenskega napoja in je prepričan, da bo ta opravil svoje, preneha dvoriti ­Adini. Medtem mu oteži načrt bahav in nadut vojaški podčastnik Belcore, ki zaprosi Adino za roko, užaljena Adina pa sprejme podčastnikovo snubitev, da bi se maščevala ravnodušnemu ­Nemorinu. Nemorina se polastijo dvomi, da ne bo pravočasno očaral Adine, zato prosi​ Dulcamaro za ­hitreje delujoč napoj in na predlog podčastnika privoli v služenje v vojski, da bi v zameno dobil plačilo, s katerim bi kupil Dulcamarov zvarek. Medtem Adina od Dulcamare izve za Nemorinov načrt, kar še omehča njeno srce. Ob misli na Nemorinov odhod ji je težko, saj spozna, da ga v ­resnici ljubi. Zato odplača Nemorinovo vojaško pogodbo, odpove poroko s podčastnikom Belcorejem in Nemorinu izpove ljubezen, zgodba pa se sklene z množično proslavitvijo poroke in Dulcamarovega ­ljubezenskega napoja.«

Monika Marušič je dodala: »Felice Romani, ki je poleg devetih libretov za Donizettijeva dela napisal večino libretov za Bellinijeve opere, je delu dodal nekaj ključnih prizorov, med katerimi sta Nemorinovi ariji Adina, verjemi mi ­(Adina, credimi) in Le ena skrita solza (Una furtiva lagrima) – slednjo gre gotovo prepoznati kot glasbeni emblem opere – ter Adinina ljubezenska izpoved v ariji Vzemi ­(Prendi, per me sei libero). Liki Donizettijevega dela prevzemajo obrise tipiziranih oseb komične opere (značilnosti opere buffe se kažejo tudi v živahnih množičnih prizorih in nenadnih vsebinskih preobratih), hkrati pa delo v realistično sentimentalnih točkah presega klišeje neapeljskega žanra. Te tvorijo emocionalno jedro opere, ki razkriva psihološko globino njenih likov.

Kostumografijo tokratnega Ljubezenskega napoja na ljubljanskem odru podpisuje Alan Hranitelj. FOTO: Darja Štravs Tisu

Z dualizmom konvencionalno umetnega in čustveno iskrenega je Donizetti lahkoten žanr ­obogatil s pristno lirično esenco. Slog belkanta, ki postavlja v ospredje vokalni artizem in umetelno lepoto, je v svojem delu paradoksalno uporabil prav v najiskrenejših trenutkih, ko protagonisti razkrivajo prava čustva. Njihovi značaji so v operi podvrženi psihološkemu in dramaturškemu razvoju ter so glasbeno portretirani.«

V živi in razgibani odrski igri, so napovedali v SNG Opera in balet Ljubljana, bodo na premieri blesteli gostujoči sopranistki Nina Dominko (Adina) in Štefica ­Stipančević (Giannetta) ter stalni solisti Dejan Maksimilijan Vrbančič (Nemorino), Ivan Andres Arnšek (Belcore) in Saša Čano (Dulcamara). Orkester bo vodil maestro Simon Krečič. Scenografijo je podpisal Andrej Stražišar, kostumografijo Alan Hranitelj, oblikovanje svetlobe ­Andrej Hajdinjak, ­koreografijo Claudia Sovre, dramaturginja predstave je Tatjana Ažman. V predstavi sodelujejo ­študenti višje baletne šole Konservatorija za glasbo in balet ­Ljubljana.

Drzna in atraktivna metamorfoza čustev

Ljubezenska zgodba z znanim koncem