Že 90 let blizu sonca in modrega neba
Za predvojne generacije je bil ljubljanski Nebotičnik velika turistična znamenitost, ki so jo poveličevali na razglednicah, s 70 metri je bil najvišja stavba v Kraljevini Jugoslaviji, kakšno leto celo v srednji Evropi, in do druge svetovne vojne najvišja stavba na Balkanu. Za generacijo baby boomerjev je bila opevana znamenitost iz znane skladbe Belih vran, za današnje Ljubljančane je morebiti še največkrat ime tamkajšnje knjigarne ali lokacija ene od postaj mestnega avtobusa.
Vsekakor je bila to leta 1933 ljubljanska stavba, ki je bila najbližje »sonca in modrega neba«, a hkrati velik polom investitorja Pokojninskega zavoda (PZ), katerega posledice je nosilo več kot deset tisoč zavarovancev. Kot so namreč zapisali ob položitvi temeljnega kamna leta 1931, bo to »viden izraz naložbe imovine zavarovancev za njihova stara leta«.
Četudi se je že leta 1929 zlomila newyorška borza in v provincialni Ljubljani v nasprotju z ameriškimi mesti tudi ni bilo potrebe, da bi mesto gradili vertikalno, pravzaprav za to ni bilo niti ekonomskega opravičila, je podpredsednik PZ Evgen Lovšin zagovarjal ne samo gradnjo proti nebu, ampak tudi njeno ekonomičnost.
Prepričal je vodstvo zavoda in januarja leta 1930 so za svojo parcelo med tedanjimi Dunajsko cesto ter Gajevo in Beethovnovo ulico razpisali natečaj. A med tridesetimi prispelimi projekti, za štiri- do petnadstropne stavbe, kolikor so tedaj dovoljevali graditi ljubljanski mestni predpisi, ni bilo zmagovalnega. Komisija, katere član je bil tudi arhitekt Vladimir Šubic, je podelila le tri tretje nagrade in tri odkupe.
Šubic, ki se je nad ameriškimi nebotičniki navduševal že v začetku 20. let, je nato s svojim predlogom osemnadstropnega stolpa prepričal može pri PZ, po zaslugi nadrejenega Šubicu, ravnatelja mestnega gradbenega urada Matka Prelovška, pa je načrt uspešno prešel takratne mestne zakone, ki niso dovoljevali gradnje, višje od štirih nadstropij.
Vse, kar je pri »bloku stavb Nebotičnika«, kakor se je stavba imenovala uradno, višje od četrtega nadstropja, je bila neke vrste črna gradnja, ki pa so jo legitimno zaobšli, je na enem od javnih vodstev po stavbi pred leti poudaril dr. Bogo Zupančič, ki je Nebotičniku pred časom posvetil podrobno ekonomsko-arhitekturno analizo ter jo izdal v knjigi pod naslovom Ljubljanski Nebotičnik – denar in arhitektura.
Nerentabilen in neekonomičen
Zrasel je v slabih dveh letih po položitvi temeljnega kamna, kar se z današnjega vidika, ko nekatere načrtovane mnogo nižje stavbe na uresničitev čakajo leta, zdi zelo hitro. Na koncu se je dvignil kar trinajst nadstropij visoko. Zgrajen je bil s kar 95 odstotki domačega kapitala in je slovel kot delo domačih rok in pameti, a kot je zapisal Zupančič, je bila pri Nebotičniku izjema le arhitektura.
»Nebotičnik je bil ponos Pokojninskega zavoda, slovenskega dela in znanja samo do otvoritve kavarne, potem se je iz ponosa spremenil v sramoto omenjenega zavoda, zato se z njim niso ponašali. Njegovi lastniki so upali, da pridejo boljši časi, a ti so se izmikali, kot sta se spreminjala poimenovanje ulice ob Nebotičniku in oblast.«
Tudi ob odprtju Kavarne Nebotičnik 22. februarja 1933 je bila zgolj intimna čajanka, in ne razkošna zabava. Nebotičnik ni bil samo nerentabilen, ampak tudi neekonomičen, kar je bilo posledica masivnega armiranobetonskega skeleta, Zupančič je prepričan, da je v visokih stroških in slabi donosnosti iskati tudi razloge, da v Ljubljani niso zgradili še ene take stavbe.
Računali niso niti z gospodarsko krizo, ki je prišla z zamikom, vse skupaj pa se je kazalo v visokih najemninah in precejšnjih težavah z zapolnjevanjem prostora. Deloma so jih na Pokojninskem zavodu rešili kar tako, da so se sami preselili v del hiše, kjer je imel biro tudi arhitekt Vladimir Šubic. Najvišji del bloka, torej Nebotičnik sam, je bil mišljen kot poslovni objekt, vendar ni bilo tolikšnega povpraševanja, tako da so tudi tam uredili stanovanja.
Velemestno in metropolitansko
Kljub vsemu zgodovina te ikonične ljubljanske stavbe premore tudi bolj navdihujoče in slavnejše podrobnosti. Arhitekt Boštjan Vuga je nekoč zapisal, da »bi Šubičeve mega strukture lahko primerjali z Rockefellerjevim centrom na Manhattnu, zgrajenem v tridesetih letih, saj gre pri obeh za programsko prepletenost in hkrati integriranost v urbano tkivo«.
Ponašale so se s pasažo, tudi s tehnološkimi novostmi. V kleti je bila urejena centralna kurjava na olje, vodo so v peto nadstropje in više dovajali s črpalkami, vgradili so dvigala in aparature za hlajenje. V kavarni je bila tudi telefonska govorilnica.
Nebotičnik od tal do vrha špice meri nekaj več kot 70 metrov, poleg pritličja ima trinajst nadstropij ter tehta 7000 ton. Prepoznavnost mu podeljuje glorieta, o kateri je Zupančič ob razstavi makete, ki jo je pridobil za muzej, pred tremi leti ugotovil, da avtor ni arhitekt Marjan Mušič, ampak Milan Sever, kar je razbral iz zapiskov njunega kolega Iva Medveda.
Stare fotografije pričajo, da je bila terasa leta 1933 na nivoju današnjega bara, leto pozneje pa so zabetonirali in podaljšali ploščo ter jo prestavili nadstropje više. Takrat so v baru, ki ga je opremila znamenita tovarna Naglas, odprli plesišče, tako imenovani dancing, kupili tri biljardne mize in v tla pričvrstili kovinske barske stolčke. Za vsak primer, če bi se ljubljanski purgerji stepli in kakšen od stolov ne bi letel skozi okno.
Velika senzacija je bilo 45 stropnih luči z jedkanimi stekli, ki jih je izdelal ljubljanski oblikovalec stekla Ivan Klein. Na Nebotičniku so v začetku stregli samo v srebru in kristalu, v pritličju so bile prestižne trgovine; z notranjo opremo arhitektov Jožeta Mesarja in Dragutina Faturja, cvetličarna Herzmansky in optik Zajec.
V enem od stanovanj v petem nadstropju je deloval znameniti krojaški atelje Vere Miklič, med znamenitejše prebivalce pa so se vpisali farmacevt, izumitelj in športnik Ljuban Mušič, brat slikarja Zorana, in umetnica Eka Vogelnik s hčerama. V kavarno je pred vojno na kavo zahajal pisatelj Vladimir Bartol. Med anekdotami, ki se držijo stavbe, je tudi ta, da so slovenski prijatelji tedaj še nepremičninskega mogotca Donalda Trumpa želeli, da bi ga kupil za darilo Melaniji.
Kot je ob 90-letnici Nebotičnika za Delo povedal Bogo Zupančič, je »arhiv arhitekta Vladimirja Šubica izredno skromen, saj je umrl mlad in v sumljivih okoliščinah. Preučevanje življenja in opusa tega tako pomembnega in drznega slovenskega arhitekta, ki je končal študij v Pragi in se navduševal nad ameriškimi nebotičniki, ljubil avtomobile in razkošje, pa ostaja še naprej izziv za slovensko arhitekturno zgodovino.«
Pionirska protipotresna gradnja
Gradbeni inženir dr. Branko Zadnik je spomnil na napredno konstrukcijsko zasnovo Nebotičnika – izvedbo protipotresne izolacije celotne stavbe na nivoju temeljev, kar je bil pionirski dosežek pokojnega gradbenega inženirja Stanka Dimnika v svetovnem merilu. V tistih časih je bil koncept potresne izolacije stavb sicer že poznan v strokovnih krogih po svetu, vendar ni dokazov, da bi bila na svetu pred Nebotičnikom že izvedena podobna tehnična rešitev, ki jo danes imenujemo protipotresna gradnja, poudarja Zadnik. V prispevku za knjigo Civil Engineering Heritage in Europe 18th – 21st Century, European Council of Civil Engineers (ECCE), 2009 (Dediščina gradbenega inženirstva v Evropi med 18. in 21. stoletjem, ECCE, 2009) je Dimnikovo rešitev predstavil tudi mednarodni strokovni javnosti.
Kot je zapisal v tem prispevku, je verjetno naključje, da je bilo gradbeno dovoljenje za Nebotičnik izdano 16. aprila 1931, skoraj natančno 36 let zatem, ko je Ljubljano prizadel hud potres (14. aprila 1895). Ta tragični dogodek pa je bil povod, da so Nebotičnik zasnovali po takrat inovativnih principih, danes imenovanih protipotresna varna gradnja.
Nosilna konstrukcija objekta meri v tlorisu 19 x 19 metrov in v višino 60 metrov oziroma 12 nadstropij ter je izvedena kot armiranobetonski skelet, kar je bilo v tistih časih nov pristop k gradnji in tehnični dosežek, zunanje in vmesne stene objekta pa so bile betonske ali zidane z opeko. »Posebna pozornost pri projektiranju je bila posvečena temeljenju, ki je bilo izvedeno kot globoko temeljenje v obliki vodnjakov, ki segajo do globine trdne skale (–12,35 m) in so povezani na vrhu z armiranobetonskimi gredami. Te grede služijo kot temelj kletnemu zidovju in tako celotnemu objektu,« je pojasnil. Dodal je, da je bil inovativen stik med zgornjo površino gred in spodnjo površino kletnega zidovja. Ta stik je bil izveden v debelini 16 mm kot dilatacija, ki naj bi omogočala relativne pomike celotnega objekta v horizontalni smeri glede na temelje. Stik je zasnovan in izveden iz več plasti jeklenih, cinkovih in svinčenih pločevin, naloženih druga nad drugo in ločenih med seboj z bitumenskimi premazi. Pri večjih potresnih obremenitvah v tem stiku bi prišlo do zdrsa stavbe nad temelji in tako do absorpcije seizmične energije.
»Pri Nebotičniku kot simbolu vedute Ljubljane ugotavljam, da so poleg arhitekturnih rešitev še veliko bolj inovativne konstrukcijske oziroma gradbeno-tehnične rešitve, in to na evropskem, lahko rečem tudi svetovnem nivoju. Inovativni prispevek k zgraditvi Nebotičnika inženirja Stanka Dimnika je pogosto neupravičeno spregledan. Bil je zelo razgledan in inovativen inženir,« je poudaril sogovornik. Med preostalimi Dimnikovimi deli je znana tudi viseča lesena brv čez reko Savo iz leta 1934, ki pešcem in kolesarjem omogoča povezavo med Mednim in Vikrčami. Brv je nadomestila prejšnjo povezavo bregov z brodom in je vpisana tudi v register kulturne dediščine.
