Sagi o zdravstvu in o nacionalki sta v četrtem stadiju rakavega obolenja
Dolgo pričakovana zdravstvena reforma se po oceni urednika Delove Sobotne priloge Alija Žerdina začenja z ugotovitvijo, da so informacijski sistemi med seboj nepovezljivi, da jih v UKC deluje velika množica in da to povzroča velike težave. Ministrstvo za zdravje se loteva tehničnih detajlov delovanja zdravstvenega sistema, pravi, medtem ko odgovora na vprašanje, kakšen zdravstveni sistem bi radi imeli, ne ponuja. Ali pač?
Komentatorju Janezu Markešu se zdita v teh dneh pomembni dve temi: nadaljevanje sage o privatnem zdravstvu in stavka novinarjev na nacionalni TV. Obe sta po njegovem v četrtem stadiju rakavega obolenja. Najbolj opazen v zdravstvu je bil po Markešu ta teden odziv zdravniške zbornice, ki je povedala, kako si predstavlja »model zdravnika, ki bi bil prosti radikal, država in pacient pa bi krožila okrog njega in ga prosila, naj se vključi v javni ali zasebni zdravstveni sistem, pri čemer bi bil njegov osnovni problem zadovoljitev poklicnih in finančnih interesov«. Ali z drugimi besedami: da z javnega zdravstva preidemo v zasebno.
Tačas se je tudi skupina, zbrana okrog Dušana Kebra, dokopala do dobrega zakonskega predloga, še meni Markeš, ki pa je ostal brez odgovora: »Minister Danijel Bešič Loredan je zdravniški zbornici povedal, da ga je prebral, naj ga dopolnijo in poenotijo in da so v marsikateri točki na istem bregu.« A civilna družba na drugi strani zdravniškega ceha se je pritožila, da do njih ni prišel noben odziv.
»Dihotomija je očitna in to lahko vzbuja skrb,« ugotavlja Markeš ter dodaja, da smo na področju varovanja javnega prostora na istem, kot smo bili. Povrh vsega zasebne zavarovalnice, kot denimo Generali, že dražijo svoje storitve: »Sploh se ne pogovarjamo, ali bomo dodatno zavarovanje ukinili, ampak samo, koliko ga bomo podražili.«
Žerdin spomni na navedbe iniciative Glas ljudstva o »non-paperju« v smislu realnega temelja zdravstvene reforme, po katerem naj bi se zdravstveni zavodi preoblikovali v gospodarske družbe v javni lasti in bi sedanji organizacijski model, v katerem bolnišnice in zdravstveni domovi delujejo kot javni zavodi, opustili.
A gospodarske družbe, dodaja Žerdin, so na svetu zaradi enega poslanstva: dobička. »To pomeni, da gospodarske družbe v zdravstvu v tem primeru ne bi opravljale dejavnosti, ki se v določenem trenutku ne izplača – kar je v nasprotju z naravo slovenskega ustavnega reda.«
Kot pravi Markeš, gre za uradni predlog zdravniške zbornice in nanj naj bi prišlo celo nekaj pozitivnih odzivov. Problem po njegovem je, da se »zdravništvo pogovarja z zdravništvom o modelu, ki je ustavno in tudi sociološko, socialno in družbeno pomemben, o katerem pa mora odločati državljanstvo ali za modeliranje javnega sistema usposobljeni ljudje«. »Postali smo žrtve lobijev, ki poskušajo sebi urediti prednost v družbi, družbo pa vreči iz ravnovesja. Vrtimo se v začaranem krogu,« pravi Markeš. In kaj bo na koncu rekel predsednik vlade, se vpraša ter že ponuja odgovor: »Rekel bo Bili smo naivni, ko smo mislili – torej natanko to, kar je rekel pri reševanju nacionalne televizije. Čisto nič pa ni bil naiven v primeru policije, ko je iz igre vrgel Tatjano Bobnar. Dogajajo se izredno čudne stvari, do katerih smo lahko le kritični in vanje poskušamo vgraditi »mali dvom« v smislu mogoče pa jih bo vendarle srečala pamet, mogoče so kaj spregledali …« A Markeš se boji, da niso prav ničesar spregledali in da gre »zgolj za zapravljanje časa za to, da bodo na neki točki lahko kalcinirali obstoječe razmere in zadovoljili svoje interese, ki so bili mišljeni že od samega začetka«.
Kakovost nacionalne televizije na ravni Nove24
V nadaljevanju sta se komentatorja dotaknila tudi stavke na RTV. Kot ugotavlja Markeš, je kakovost nacionalne televizije padla na profesionalno raven Nove 24: »V Odmevih niso z besedo omenili, da je v nacionalni hiši, za katero vsi plačujemo, kakršen koli problem, nezadovoljstvo, stavka … Le na koncu je Igor Pirkovič naredil interpretacijo, da bomo gledalci vedeli, za kaj gre in kako je treba misliti, in naštel celo novinarje, ki so v prevladujoči shemi bolje plačani in forsirani kot drugi, da so torej žrtve tistih, ki iščejo svoje pravice – skratka že videno na koncu 80. let.«
Da smo glede nacionalke po toliko letih tako rekoč pri istih dilemah, je za Markeša rahlo žaljivo. Profesionalna raven nacionalke je po njegovem katastrofalna: »Plačujemo jo, kot bi jo plačevali prostovoljno. Nihče nas o tem ne vpraša. Predsednik vlade pa po enem letu reče, da so bili naivni, ko so mislili, da se bo stvar uredila sama od sebe – po naravni poti. Kaj pa je naravna pot? Kaj pa je normalna pot demokracije? Kot da ne bi na vseh drugih področjih demonstrirali, da so politične intervencije pač realnost vsakdanjega življenja. V tem primeru bi bila v nasprotju s Policijo politična intervencija celo nujna. Bivši direktor Igor Kadunc je predlagal, naj politično odpokličejo člane v svetu RTV, ker preprosto ne vršijo tistega, za kar so bili imenovani in so politično kontaminirali telo, ki je profesionalne narave. V parlamentu obstaja večina. Agonijo Televizije, ki so jo Janševi politični aktivisti dobesedno ugrabili, je mogoče presekati. Predlog je tu …«
Žerdin omeni, da vlada čaka na odločitev ustavnega sodišča, kjer pa se zapleta, ker se vrstijo predlogi za izločitev sodnikov in sodnic iz postopkov odločanja v naslednjih mesecih. Markeš vidi rešitev: »Če Janševa 'kamarilja' povozi profesionalizem, javni prostor in javni interes, sodišča pa meljejo po več let, ni jasno, zakaj sedanja oblast v interesu javnosti ne odpokliče članov sveta, ki so šli čez vse roke svojega mandata. Naj potem oni po pet let iščejo pravico na sodišču in se bo igra obrnila. Če rešitve ne moremo najti v platformi neke ustavne kulture, je treba iti v politično tehnologijo.« »Izdelek«, kakršnega nacionalka ponuja ta trenutek, je za Markeša nemogoč: »To je kopija najbolj strankarske Nove 24 in profesionalno popolnoma neustrezen. Ne samo da ima javnost pravico do kakovostne televizije, še plačati morajo za to, da se v nekih nemogočih pogodbah, kjer so odpovedni roki taki, da ljudje obogatijo, če jih odpustijo, mažejo z javnim denarjem.« Tako stanje je treba nasloviti z najbolj trdimi besedami in zavržnimi ocenami ter takoj ukrepati, sklene.
