Prva ideja o Franji je bila še bolj partizanska
Tisti, ki ga ne poznate, ste verjetno mlajši od štirideset let ali pa ne berete časopisov in ne gledate televizije. Tone Fonezzi - Tof je že »sto let« novinar in še več let gre večini ljudi na živce.
Na živce gre tistim, ki ne poznajo pomena satire. Kaj je satira? Premladi ste. V današnjem političnem sistemu je skoraj izginila, bolj poslušana je bila v jeklenih časih, takrat, ko si je nihče ni upal privoščiti, takrat, ko smo na Franji kolesarili na jeklenkah in ne na karboncih.
O Tofu vemo že vse. Vse je že povedal, a še vedno vsak dan piše. Tof si je izmislil Franjo, potem pa prepustil vajeti naivnemu Zvonetu Zanoškarju, ki je moral vso to »neumnost« izpeljati. In jo je. Danes je to največja kolesarska prireditev pri nas in med najbolje organiziranimi na svetu. Že 42. po vrsti. Tof, Zanoškar in Winkler so splavili Franjo. Živ je le še prvi.
S Tofom v živo
»Pred leti sem bil na kolesarskem državnem prvenstvu novinarjev drugi in me je žrlo, zakaj nisem bil prvi. Imam približno 20 kolajn s svetovnih prvenstev novinarjev, leta 2000 so me v Atenah razglasili za najboljšega športnega novinarja, ker sem pobiral odličja v poletnih in zimskih športih,« je povedal Tone Fornezzi.
Tofa sem seveda poznal iz Moped showa, na radiu, Valu 202. Vsako sredo ob 12. uri … Slogan: »Poslušajte Moped show v sredo, ker za soboto še ne vemo, če bo!« Vsa Slovenija je poslušala ta radijski šov. Edina radijska oddaja, ki jo je poslušal tudi moj oče, ki pa Tofa organsko ni prenašal.
»Kako to, da ga ne zaprejo, mi nikoli ne bo jasno,« se je po tihem spraševal ob poslušanju in sarkastično hihital. Vsakič, ko je Tofov štos zadel žebljico na glavico, je siknil: »Uuu, to jih bo zabolelo, bravo, Tof, upaš si, upaš si zelo.« Rad je imel njegovo »žilico za humor«. In tako sem vlekel na ušesa, politika me je zanimala zaradi očeta in ničesar drugega. Politiki so bili v naši hiši znani skoraj tako dobro kot prva postava Crvene zvezde in Bojan Križaj ter seveda Mirza Delibašić in Mate Parlov.
Franja v živo od 9. ure naprej
Kolesarski kombi pelje sedem novinarjev na novinarsko svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu v Salzburg. Sedim v prvi vrsti za voznikom, Tof za mano v drugi vrsti. Ves čas je tiho. Dokler Primož Kališnik ne bevskne in naju seznani: »To je ta bik, kreten, Srbin, Bosanec, ki piše za Polet. Tudi kolesariti zna.« Tof stegne roko in se brez nasmeška predstavi: »Tone Fornezzi.« Kot da ne vem, si mislim in … nič. Kombi pelje proti Salzburgu. On je tiho, Kališnik stresa njemu smešne šale in nič. Tof ne pove nobenega vica. Veliko kilometrov pred Mozartovim mestom se vseeno ozrem nazaj in ga pohvalim za vse tekste, ki jih je napisal za Franca Koširja. »Ampak 'Praktično je le kolo' pa nisem jaz napisal,« reče, jaz pa odgovorim, da vem, da je to kolesarsko himno napisal Vinko Šimek - Šraufciger.
Tof je najprej novinar, šele potem človek
In prispemo na prijavno mesto za dirko v Salzburg. Vsi razen Tofa prevzamemo startne številke, on pa z diktafonom in fotoaparatom leta od enega do drugega člana organizacijskega odbora svetovnega prvenstva in dela. Tof je novinar tudi na svetovnem prvenstvu, na katero je prišel tekmovat! Bistvo tovrstnih novinarskih tekmovanj v cestnem kolesarstvu je druženje novinarjev, ki radi kolesarijo s specialkami.
V drugem planu je delo. Organizator je vsako leto našel prizorišče prvenstva, največkrat je šlo za turistično območje, o katerem smo potem poročali v svojih medijih. Vedno smo se zbrali novinarji iz vse Evrope in tudi z drugih celin. Tof je res delal, dirkanje je imel v drugem planu.
Ljubosumno ga gledam, star je že precej, v pokoju bi moral biti po moje že pred vojno … On dela, sprašuje, snema, fotografira. Kalček mu reče, da je tokrat v Salzburgu tekmovalec in ne novinar, on se ne zmeni, dela naprej. In tako do večerje. Kalček reče, da je Tof novinar in ne človek. Šele zdaj sem dojel, kaj je hotel s tem povedati. Na večerji pije vodo. Tof ne pije! Ves dan sem ga že poznal, a še ni povedal niti enega smešnega stavka. Nasprotno, zdel se mi je preresen za svojo službo, celo malo namrgoden. In ne, Kalček ni pretiraval s političnimi monologi v kombiju.
Prijavil se je le za posamično vožnjo na čas. Imel je specialko za kronometer, bodi in kapljičasto aerodinamično čelado. In obvezna prepoznavna očala na nosu. Je rekel, da ne bo vozil cestne dirke, ker se noče bosti z mlajšimi od sebe, ker so prebutasti Avstrijci priredili kategorijo 60 plus, on pa jih je imel že krepko čez 70. Selektor Kalček je odobril njegovo željo, nastopil je le na kronometru.
Ves čas sem bil zadolžen za njegovo ogrevanje in varnost pred startom. Poskušal sem biti duhovit, da bi ga spravil iz tekmovalnega temnega oblaka, celo moped sem nama zaželel, a ni razumel namiga. Potem sem vseeno bleknil, da je šel očetu na živce kot noben drug Slovenec.
Povedal sem mu, kako je oče ob vsakem Moped showu mrmljal: »Kako to, da tega Tofa ne zaprejo.« »Če človek govori resnico, ga ne zaprejo,« mi je mirno odgovoril, medtem ko je zavrnil, da bi se ogreval z mentolovima vatkama v nosu. Iz človeka nisem mogel izcuzati niti ene šale! Potem sem ga vprašal, ali ve za kakšen najnovejši vic … Da naju sprosti pred startom. »Niti enega ne vem!« Končno sem dojel, da sem človeku antipatičen in da bi šel, če bi se hotel pogovarjati z mano, na tržnico po zeljno glavo …
Ni zmagal. V hotelu je jezno zalučal kapljičasto čelado in skoraj zavpil: »Tile jodlarji so pa res čisto prismuknjeni! Promet je bil kar odprt! Vso dirko so mimo mene švigali avtomobili! In ne le to, avtobus me je prehitel pred avtobusnim postajališčem in mi pred nosom zavil desno na postajo, da sem si z zavorami komaj rešil življenje! Česa takšnega pa še ne?! Si predstavljate, da bi bil na Franji odprt promet? Ves svet bi se zgražal … V Avstriji pa … Sem mislil, da so ti Avstrijci prišli k pameti, ampak se vidi, da je nikoli niti iskali niso!«
Bentil je in hodil kot Baltazar po hodniku gor in dol, mi pa smo se hoteli smejati, ker smo ga videli v njegovi najboljši vlogi, a si nismo upali. Čez deset minut se je vrnil iz sobe s fotoaparatom in drugim novinarskim priborom ter šel pokrit dogodek. Pri večerji je povedal, da jim je preklinjal mater jodlarsko za tisti avtobus, a da bo vseeno objavil reportažo v Nedeljcu …
Hotel sem povedati, da pred Tonetom Fornezzijem - Tofom še nisem srečal tako vestnega, delovnega, predanega, resnega novinarja. Sploh glede na njegova leta. Prijateljem novinarjem sem na zabavi po večerji razlagal, da je to največji satirik in najbolj smešen človek, humorist, v državi. Potem smo ga pogledali, on pa nam je vrnil pogled, kot da smo mu ravnokar do ogljika spraskali pinarella. Hotel sem ga klicati kondukter, a mi je Kalček priporočil, naj se ne hecam z njim. In se nisem. Nekje sem že slišal, da so bili največji humoristi na svetu v resničnem življenju zelo resni ljudje … Verjamem.
Porod Franje
»Če bi danes naredili dogodek, kot je bila prva Franja, bi nas zaprli,« je povedal Tof. »V tistem času se je dogajala prava eksplozija kolesarstva, bilo je nekaj močnih klubov in takrat so se pojavili maratoni. V Mariboru so imeli maraton okoli Pohorja, na Gorenjskem v Dražgošah. In sem Zvonetu Zanoškarju omenil, da bi bilo dobro, če bi imeli kolesarski maraton tudi v Ljubljani.
Tuhtal sem, kje bi lahko v Ljubljani naredili dobro dirko, in ugotovil, da je najbolj obremenjena cesta čez vrhniški klanec, Logatec, Idrijo, Cerkno. Po trasi sem se najprej trikrat peljal sam in iskal možnost povezave s Poljansko dolino. Moja prva zamisel je bila še bolj partizanska, kot je bila pozneje na prvem maratonu Franja, in sicer čez Novake v Selško dolino do Železnikov in spomenika v Dražgošah, potem na Jamnik, v Kropo in nazaj.
To bi zneslo dvesto kilometrov. Takrat sem s pinarellom rinil iz Cerknega proti Dražgošam in je bil makadam tako obupen, da sem moral večji del poti nositi kolo na rami. Potem sem se odločil za klanec čez Kladje in Zanoškarju naslednji dan na Rogu povedal, da imamo traso.« »Kje pa,« me je vprašal. Sem mu povedal, da iz Ljubljane skozi Idrijo in Cerkno ter nato čez Kladje. Rekel mi je, ali sem znorel, kje bom našel toliko trapastih Tofov, kolesarjev, da bi se vozili v tista brda.
»Teden pozneje smo se z vso Rogovo ekipo odpravili na pot. Za prvo dirko leta 1979 je bilo seveda treba pridobiti dovoljenja. In sva šla z Zvonetom v tajništvo za notranje zadeve na Prešernovi ter obiskala referenta za promet, ki sem ga že na prvi pogled ocenil, da je budala.
Vseeno sva mu predstavila idejo, češ, poglejte, pripravljamo maraton, to bo v mestu nekaj novega. Zanimalo ga je, koliko kolesarjev naj bi se ga udeležilo. Ko sva mu povedala, da petsto, je otrpnil na stolu, kako toliko kolesarjev naenkrat, in to kar na cesti. Govoril je, da sva nora in naj raje hitro odideva, da naju ne bo dal takoj zapreti.
Zvone me je na hodniku še dodatno nahrulil, češ da bova zaradi mojih norih zamisli zares končala za zapahi. Potem sem se spomnil, da bi nama lahko pomagal Janez Winkler, ki je bil takrat namestnik sekretarja za notranje zadeve, partizan iz Idrije. Imel je same pluse. Prišla sva torej do njega, mu predstavila: 'Tovariš namestnik, ideja je taka in taka ...' In se je zelo navdušil. 'Vse bomo izpeljali, kaj pričakujeta od mene.' Da ne veliko, sva mu rekla, dovoljenje za dirko in policiste. Dogovorili smo se tudi, da bo start na travniku pred kadetsko šolo v Tacnu. In zares se nas je potem na prvi Franji zbralo petsto.« Tako se je začelo, je povedal Tof.
Danes imamo pravo eksplozijo kolesarstva v Sloveniji. Franjo že imamo. Kaj lahko še naredimo za slovensko kolesarstvo, slovenske kolesarje?
***
Tone Fornezzi - Tof, slovenski novinar, reporter, urednik, humorist in satirik, rojen leta 1934 v Ljubljani. Od rane mladosti se je ukvarjal s pisanjem, po maturi na Gimnaziji Vič v Ljubljani (1960) se je zaposlil pri tedanji Tedenski tribuni in dokončal novinarsko šolo v Beogradu. Tof je na slovenski satirični in humoristični sceni prisoten od leta 1960. Svoje hudomušne domislice prispeva za slovenske časnike; dnevnike in tednike.
