Odtenki osebnih zgodb
Susanna Leonard
Marie Curie in vera v sanje
prevod Maruša Mugerli Lavrenčič
Učila International
Pri založbi Učila nadaljujejo serijo romaniziranih biografij žensk, ki so spreminjale zgodovino. Poljska raziskovalka, upornica in revolucionarka Marie Curie, rojena Maria Sklodowska, je bila zagotovo ena od njih. Že od malega je sanjala, da bo nekoč odšla iz Poljske, ki je bila takrat pod rusko okupacijo. Pri dvajsetih je z vlakom odpotovala v Pariz in se vpisala na Sorbono, na študij kemije in fizike. Čeprav v svetu znanosti takrat ni bilo prostora za ženske, se je kljub številnim oviram posvetila raziskovanju in zaživela novo življenje. Postala je tudi prva ženska, ki je poučevala na Sorboni. Tam je spoznala bodočega moža Pierra Curieja, s katerim sta skupaj proučevala radioaktivne snovi in leta 1898 odkrila, da uranova ruda vsebuje neznano snov, ki je bolj radioaktivna od urana, pridobljenega iz nje. S Pierrom Curiejem je bila njena sreča popolna, saj je bil njena velika ljubezen, njena duša dvojčica. Prejela je kar dve Nobelovi nagradi, za fiziko in kemijo. Toda cena za raziskovalne uspehe je bila visoka, saj je zaradi sevanja zbolela in nato umrla za levkemijo. Tako ni dočakala, ko je njena hči Irène Joliot-Curie leto dni po njeni smrti prejela Nobelovo nagrado za kemijo, za odkritje umetne radioaktivnosti.
Jaroslav Rudiš
Konec panka v Helsinkih
prevod Klemen Pisk
Sodobnost International
Svet je krivičen, in to z vsakim letom bolj, kajti dejstvo je, da se tudi pankerji starajo. Resignirani nekdanji panker Ole je svojo revolucijo in mladost pustil daleč za sabo. Od življenja ne pričakuje več veliko. Štiridesetletnik kadi in pije ter večino časa binglja v svojem baru, imenovanem Helsinki, v vzhodnonemškem mestu. V tem pivskem brlogu, ki je postal zatočišče njegovih starih prijateljev in čudaških stalnih strank, se je čas ustavil. Vendar Oleja še vedno preganjajo spomini na pankovsko mladost in sivomodre oči dekleta s češkega podeželja. Njegova zgodba se prepleta z dekletovimi dnevniškimi zapisi, v katerih je leta 1987 popisala svojo osebno revolucijo, prežeto z divjimi ritmi in uporom. Jaroslav Rudiš, ki tudi sam izvira iz pankovskega okolja, je poln melanholije in ironije povzel lastno zgodbo o zadnji pankovski generaciji in o tem, kaj je zapustila. Dvajset let kasneje se zazira v čas, ko se je vse hitro spremenilo, in ga mojstrsko izriše pred nami. Takrat je bila še živa želja po smislu in svobodi. Češki pisatelj, dramatik, scenarist, stripar in nekdanji menedžer pankovske skupine v svoja dela pogosto vplete avtobiografske elemente in glasbo.
Vid Kmetič
Fünfek se vrača
Pivec
Vid Kmetič je Fünfek, nekoč otrok, ki mu je ta vzdevek dal dedek, ko je imel pet let ali po nemško fünf. Dedek ni bil Nemec, le zabavno se mu je zdelo, da tako kliče vnuka. In ta otrok je zrasel, se postaral za 45 let, vmes postal marsikaj, tudi pisatelj, in sicer »apdejtan« oziroma posodobljen Fünfek 5.0, kar zveni res nobel. V svoji tretji knjigi Kmetič nadaljuje z obujanjem spominov na Maribor in razmišljanjem o najrazličnejših življenjskih temah in splošnem modrovanju. Tu je zbran raznolik in razgiban skupek besedil, napisanih sproščeno, duhovito, a obenem pronicljivo. Avtor ponudi manj znane ali pozabljene mariborske zgodbe in pred bralcem spet zaživijo nekdanji dogodki, osebe in mestne vedute. Kot je običajno pri obujanju spominov, se tudi tu nanje vežejo obeti na prihodnost. Brez klasičnega kritiziranja, jamranja in opozarjanja na odklonske pojave, ki jih začuda nikoli ne zmanjka, pa seveda ne gre. Kmetič odstira tančice s skoraj že pozabljenih zgodb, prinaša nove poglede na znane dogodke, ki so potem videti precej drugačni in jih bralec uzre v novi podobi, razkrije njihovo pravo bistvo. V 53 kratkih zgodbah, utrinkih, humornih zapisih se zdita tako naša preteklost kot sedanjost vendarle nekoliko bolj vedri, kot sta v resnici.
