Pohvala za TV Slovenija
Spet lahko pohvalimo TV Slovenija in njene odgovorne ljudi, da so nam ponovili zanimivo dokumentarno oddajo Spomini (iz leta 2018), v kateri je nastopila Zora Konjajev, rojena Stritar (Ptuj 1921–Sežana 2020), slovenska zdravnica pediatrinja – doktorsko disertacijo je zagovarjala 1974 v Ljubljani, leta 1980 je bila izvoljena za redno profesorico na ljubljanski medicinski fakulteti.
Zora Konjajev je (skupaj s svojo družino) sodelovala v narodnoosvobodilni borbi – v letih od 1943 do 1945 kot sanitetna delavka na osvobojenem ozemlju. Leta 2001 je prejela srebrni častni znak svobode Republike Slovenije »za pionirski strokovni in organizacijski prispevek na področju neonatologije«, leta 2015 pa postala častna meščanka Ljubljane.
Oddaja Spomini je zasnovana tako, da ni nobenega (vsiljivega) spraševalca, ki bi nastopajočemu (pre)usmerjal misli, ga prekinjal, mu polagal besede v usta ali na hitro opravil s kakšno temo, nevšečno izpraševalcu. Poklon TV Slovenija za takšno zasnovo, ki ni domača vsem TV-oddajam.
Oddaja je postregla z zanimivostjo, ki jo bodo gotovo veseli tisti, ki imajo radi odkrivanje (zamolčanih) resnic. Takšni pa so načeloma menda vsi, posvetni in svetni, v Sloveniji.
Zora Konjajev je opisala spopad 13. maja 1941 na Mali Gori pri Ribnici med tremi člani organizacije Tigr in italijansko vojaško posadko (okrepljeno z domačimi orožniki slovenskega rodu). Danilo Zelen je bil ubit, ujeta sta bila Ferdo Kravanja (1912–1944) in Anton Majnik, ki pa je nato ušel. Težko ranjenega Kravanjo so pripeljali v vojno bolnico v Kočevje, nato pa v zastraženi oddelek Splošne bolnice v Ljubljani. Po več mesecih zdravljenja (Italijani niso vedeli, kdo v resnici je, sicer bi ga takoj ustrelili) se je sestri usmiljenki Jedrt Kršmanc ob pomoči dr. Derganca in glavne instrumentarke Livije posrečilo tigrovca (!) Ferda Kravanjo neopazno (uspavalo za stražarja) spraviti na prosto (6. oktobra 1941). Pozneje je padel v partizanih. Livija je dogodek pri spovedi zaupala svojemu duhovniku, ta pa je (kljub zavezi k molčečnosti) to prenesel naprej pozornemu ljubljanskemu škofu Gregoriju Rožmanu, slednji pa (izdal) italijanski oblasti. Obe, Jedrt in Livija, sta bili aretirani in zasliševani ter nato priprti brez možnosti prostega gibanja. Po vojni se je spovednik na smrtni postelji opravičil Liviji za svoje (sramotno ovaduško) ravnanje.
A dogodek je eden tistih, ki zanikajo v nekih krogih priljubljeno tezo, da se je ljubljanska kleromeščanska stran borila samo proti komunistom, saj se je očitno tudi proti drugim protiokupatorskim in protifašističnim odpornikom. Recimo tigrovcem. Kot je to bilo v primeru Zbora svečenikov sv. Pavla, stanovskega društva primorskih (slovenskih) rimskokatoliških duhovnikov, ustanovljenega 8. januarja 1920 v Sežani, da bi se zavzemal »za narodne pravice slovanske manjšine v Italiji«. Sprva je bila organizacija javna, nato (po 1928) tajna, saj je morala svoje rodoljubno delovanje skrivati tako pred fašistično oblastjo kot pred do slednje naklonjenim vatikanskim vrhom.
Za konec torej vsaj za to oddajo še enkrat pohvala TV Slovenija in njenim najbolj odgovornim ljudem, ki se drznejo razkrivati pravo (rado zamolčano) resnico o (po)svetnih madežih v usodnem slovenskem boju za osvoboditev dežele.
