Hiša, kjer je vse v rdečem in glavna valuta zlato
»Vem, pričakovali ste, da vas bo sprejelo dekle s skuštranimi črnimi lasmi in kopico otrok, ki se je bodo držali za krilo. Pa sem tu jaz, nasprotje tega. Nisem Rominja po rodu, temveč po srcu. Ko sem se poročila z Romom, pripadnikom Lovarov, sem se naučila govoriti romski jezik, vzljubila to kulturo in postala največja Ciganka v tem kraju.« S temi besedami in širokim nasmehom v Romski hiši, unikatni etnografski postojanki v osrednji Hrvaški, pozdravi svetlolasa Slađana Đurđević in prišleka hipoma omreži z neposrednostjo, domiselnim humorjem in širokim znanjem o etnični skupini, razširjeni po vsem svetu.
Njen mož Goran Đurđević, ki ima na sebi obleko, rdeč klobuk in čevlje prav take barve, ni nič manj iskriv, ko pozdravi obiskovalce: »Dobrodošli pri nas. Samo dvoje opozoril, preden vas prepustim ženi in njenim zgodbam. Če kdo išče stranišče, pojdite za hišo in vprašajte koga od sosedov, morda vam oni lahko pomagajo. In še: pazite na svoje stvari in dobro zaprite torbe. Da ne boste potem krivili nas, če boste kaj izgubili.«
V kraju Maglenča, ki leži 85 kilometrov vzhodno od Zagreba, so leta 2009 začeli razmišljati o hiši, v kateri bi obiskovalcem predstavljali romsko kulturo, leto pozneje so odprli Romsko hišo. »Je lesena in replika romskih hiš z začetka 20. stoletja. Sicer pa so Romi na Hrvaško prišli že mnogo prej, prvi zapisi o tem segajo v 14. stoletje,« pojasni Slađana Đurđević in doda, da so v Romski hiši tradicijo te etnične skupine sprva predstavljali domačinom v osrednjem delu Hrvaške, kasneje so vrata odprli še za preostale obiskovalce. Zdaj je pred njimi že tretja faza razvoja Romske hiše, ki se bo osredotočala tako na romsko kulinariko kot tudi na ureditev prenočišč: »Naš cilj je, da tu sčasoma zaposlimo mlade Rome iz tega dela Hrvaške.«
Vedno z desno nogo
Del dvorišča je tudi tu, kot veleva romska tradicija, zunanje ognjišče, na robu vasi Maglenča pa leseno hišo objema še polje sivke, rožmarina in smilja. Ob hiši je večje poslopje, pravzaprav sušilnica zdravilnih rastlin, ki se občasno spremeni v prostor za druženje in delavnice.
»Romi so vedno s seboj nosili sivko in jo sadili, kamor koli so prišli, zato smo ob Romski hiši uredili prvi nasad sivke na Bilogori. Uporabljamo jo kot začimbo, v zdravilne namene in tudi kot dišavo,« pojasni Slađana Đurđević, ki je od glave do peta odeta v rdečo barvo, medtem ko na njenih rokah vsakokrat, ko z njimi naredi urnejši gib, diskretno žvenketajo zlate zapestnice.
Te se še glasneje oglasijo, ko gostiteljica potegne za rdečo nit, privezano na zvonček, nameščen na desno stran vhodnih vrat v Romsko hišo. »Rdeča je tradicionalna barva, predstavlja ogenj, ki je bil v preteklosti rdeča nit in tudi simbol življenja. Romi verjamejo, da rdeča barva prinaša napredek,« pojasni sogovornica in poudari, da so vrata v romskih hišah vedno obrnjena proti vzhodu: »Kajti Romi so se ravnali po naravi in v naravi se dan začne takrat, ko sonce vzide.«
Pogled nato usmeri v preostanek svoje oprave, to je z zlatniki okrašeno ruto in že omenjene zapestnice, ki sijejo v zlati barvi: »To, kar danes nosim, je sicer replika, a pri Romih boste še danes opazili veliko pravega zlata. To pa zato, ker se denarne valute menjajo in izgubljajo veljavo, medtem ko zlato z leti ohranja vrednost.«
In že smo v notranjosti Romske hiše, katere jedro je ognjišče. Tu so znova številni rdeči detajli, na panojih se vrstijo zgodovinske podrobnosti o etnični skupini, ki je razširjena po svetu – na Hrvaškem, denimo, danes živi osem skupin Romov, med njimi so že omenjeni Lovari, ki jim v osrednjehrvaški vasici Maglenča pripadata tudi zakonca Đurđević.
Himna, zastava, paprika
Toda bolj kot panoji prišleke pritegne razgibana beseda, s katero se Slađana Đurđević spretno suka med preteklostjo in sedanjostjo romske kulture. Omeni tudi 8. april, ki je bil za svetovni dan Romov razglašen na njihovem prvem kongresu leta 1971 v Londonu. Omeni še himno, vsem dobro poznano pesem Gelem, gelelem (kar pomeni: Šel sem, šel sem), in romsko zastavo. Ta je modro-zelena, v središču ima rdeče kolo, pojasni pripadnica Romov Lovarov: »Tako na naši zastavi kot v naših hišah boste vedno našli simbol kolesa – to je naša vez z nomadsko preteklostjo, hkrati pa je krog popolna oblika in znak večnosti, kajti če krožiš, nenehno potuješ.«
Ko zaokrožimo po Romski hiši, napoči čas za slovo. A tik pred tem Slađana Đurđević postreže s toplim kruhom, pravzaprav pogačo, in tudi ta je rdečkaste barve: »Pogačo pripravim s pecilnim praškom, v testo vmešam mleto pekočo papriko, saj Romi verjamemo, da ta začimba prinaša našemu telesu nekaj dobrega in pozitivnega. Mleto papriko tudi sicer v romski kulinariki zelo pogosto uporabljamo.«
