Italijanska apokalipsa
Ob alžirski obali so gozdni požari zadnje dni zahtevali najmanj 34 žrtev, med njimi deset vojakov, ki so prihiteli na pomoč ogroženim kmetom. Drugod v Sredozemlju je podobno. Tunizijska obala je v plamenih, v Grčiji se spopadajo s požari na turističnih območjih, predvsem na Rodosu in Krfu, podobno je na Portugalskem in na Hrvaškem, kjer je najbolj prizadet Dubrovnik. Toda najhuje je v Italiji, ki se na jugu spoprijema z neznosno vročino in hudimi požari, na severu pa z uničujočimi neurji, kakor jih v Lombardiji, Benečiji in Furlaniji - Julijski krajini doslej niso poznali.
V Alžiriji je huda vročina, ki že nekaj časa presega 47 stopinj Celzija, popolnoma izsušila rastje ob sredozemski obali. Več kot sto požarov divja v šestnajstih pokrajinah. Najhuje je na območjih, kjer živijo avtohtoni Berberi, ljudstvo, ki ga imajo Alžirci za manjvrednega, njihovega jezika ne priznavajo. Na tisoče ljudi so izselili z domov. Ogromna je tudi škoda na Portugalskem in na španskih Kanarskih otokih.
Italijanski jug je prav tako v primežu neznosno visokih temperatur, celo 48 stopinj Celzija o izmerili. Na Siciliji so morali zaradi požarov za nekaj časa zapreti letališče v Palermu. Ognjeni zublji požirajo gozdove in mediteransko grmičevje v Apuliji in Kalabriji.
Blizu sicilske prestolnice so našli zoglenela sedemdesetletnika, njuna hiša čisto blizu letališča je pogorela do tal. Nedaleč od tam je v svojem domovanju umrla 88-letna ženska, do katere reševalci niso mogli zaradi ognja, ki je zapiral dostop do vasi. V požarih je ta teden umrlo pet ljudi. Več gasilcev in gozdnih čuvajev je bilo hudo poškodovanih, ko so reševali in potem evakuirali več kot dva tisoč ljudi iz hiš, ki jih je že zajemal požar. Požari so izbruhnili na vseh koncih Sicilije, uničili so gozdove, hribovske predele, parke in tudi cele vasi. Zaradi ognja so zaprte številne ceste, tudi glavne, dim ljudem ne dovoli dihati, namesto dežja z neba pada pepel.
Izredne razmere
Izredne razmere v Italiji ne veljajo samo na skoraj celotnem jugu, na Siciliji, v Kalabriji in Apuliji, ampak tudi na severu države, ki sega od juga Sredozemlja, skoraj dotika se tunizijske obale, do najvišjih alpskih vršacev.
V Lombardiji govorijo o čisto pravi apokalipsi, nič dosti drugače ni v Benečiji in Furlaniji - Julijski krajini. V Milanu in okolici je zadnje dni viharni veter, ki je pihal 100 kilometrov na uro in več, razkrival strehe, toča je razbijala okna, k sreči pa tam ni bilo človeških žrtev. Samo v mestu je padlo okoli štiristo velikih starih dreves. Še malo huje je bilo v bližnji Brescii, kjer je podrto drevo v skavtskem taboru padlo na šotor šestnajstletne vodnice in jo ubilo.
Ob Gardskem jezeru je toča razbila stekla vseh avtomobilov, ki so bili parkirani ali pa so vozili na prostem, preluknjane so tudi strehe hiš. Nevihtne celice, ki so se pozneje selile vse do naših krajev, so podrle na milijone kubičnih metrov lesa, več glavnih cest je zaprtih, lokalne, ki jih je marsikje odnesel plaz, pa bodo še nekaj časa neprevozne.
V Italiji kot vse drugo tudi vremenske ujme povzročajo politične in ideološke spore. Spopade sprožajo z vseh strani, saj že dolgo trajajo teoretični in politični nesporazumi o tem, ali je mogoče, da gre res za vremenske spremembe, ki jih je zakrivil človek. Zlasti skrajna desnica, ta pa ta čas v Italiji vlada, zavrača trditve, da gre za globalno segrevanje, ki bi zahtevalo drugačne politične usmeritve in odločitve kot doslej. Tiste, ki opozarjajo na globalno segrevanje, Berlusconijev Il Giornale zmerja z »ekokomunisti« in »ultraekologi« ali celo s »talibani«.
