Carletta je pokakala trnek in zdrava odplavala
Najprej je malce mežikala, ker jo je po dolgi karanteni v temnici slepilo sonce, potem je s prednjimi plavutmi pomahala kopalcem na piranski plaži desno in radovednežem levo, se zahvalila svoji rešiteljici Anni, nazadnje pa se je Carletta prikobacala do neskončne modrine in se pogumno pognala v globine, svobodi in življenju naproti. En mesec bolnišnice, veterinarjev in karantene v Akvariju Piran je bil kljub »hotelski« hrani in zdravilom kljub vsemu en sam dolgčas.
Glavato kareto je med kopanjem v slovenskem morju na začetku avgusta z družinskega čolna opazila Anna Petronio iz Portoroža. Takoj ji je bilo jasno, da je v stiski, saj ji je iz kljuna štrlela precej dolga ribiška najlonska vrvica, kar je dalo slutiti, da je požrla trnek. Potrebne je bilo kar nekaj spretnosti, da ji je uspelo prizadeto želvo ujeti in odpeljati v Akvarij Piran, kjer imajo največ izkušenj z reševanjem karet v naši državi, saj jim pomagajo, jih zdravijo in negujejo že 14 let.
»Kmalu smo ugotovili, da trnka ne bomo mogli zlahka spraviti iz njenega trebuha. Rentgenski posnetek je pokazal, da je že globoko v črevesju. Poskušali smo ga izvleči z endoskopijo (pomagala sta tudi veterinarja dr. Zlatko Golob in Peter Maričić), vendar ni šlo. Razmišljali smo o operacijskem posegu, zato je prejemala antibiotike, vitamine, minerale pa tudi nekaj protibolečinskih zdravil. Opazili smo, da ji terapija koristi, da je vse bolj aktivna in ima vse boljši tek,« je povedala veterinarka in vodja piranskega akvarija dr. Manja Rogelja.
S pomočjo akvaristov se je rešila velikega trnka
Še najbolj pa jih je razveselila želva, ki jo je rešiteljica Anna krstila za Carletto, ko je po treh tednih terapije sama izločila (pokakala) nenavadno velik trnek. »To je 7,5 centimetra dolg in zelo močan parangalski trnek, kakršnih v morje ne mečejo slovenski ribiči, ampak so značilni za ribolov ob hrvaški obali. V literaturi je znano, da želve pogosteje same izločijo manjše trnke, za tako velikega pa še nisem slišala. Še zlasti če upoštevamo želvino starost in velikost: njen oklep meri 41 centimetrov in tehta osem kilogramov, stara je približno osem let.
Če je Anna ne bi rešila iz morja in je prinesla k nam, bi bil ta trnek zanjo usoden. Veliko smo ji pomagali s tem, da smo odstranili najlonsko vrvico, jo primerno hranili in ji dajali zdravila. Zdaj je kot prerojena, zdrava, živahna in povsem sposobna vrnitve v svoje okolje,« je pred želvinim odhodom povedala Rogelja.
Zato so Carletto v sredo preprosto vrnili v naravno okolje. Na prod piranske plaže jo je položila rešiteljica Anna Petronio. Piranski akvaristi so prepričani, da se bo že čez dober mesec ali še prej počasi odpravila v južnejše kraje, saj je pozimi severni Jadran zanje premrzel. V enem dnevu bi lahko preplavala tudi sto kilometrov. Če bi torej plavala naravnost, bi v enem dnevu prišla vsaj do Brionov.
Ali so želve res napadalne
Manja Rogelja je priznala, da so ji avgustovske novice o napadih glavate karete na hrvaškem otoku Čiovo dale misliti. Vprašala se je, ali izpustitev želve ne bo po nepotrebnem vznemirila kopalcev. Vendar je takšne pomisleke kmalu povsem odmislila, saj želve na tej piranski plažici redno vračajo v morje že kakih 15 let. Vsako leto oskrbijo od ene do treh. In nikoli ni bilo slišati, da bi imel kateri koli kopalec težave zaradi njih. Nasprotno – v Jadranu umre zaradi nesrečnega ulova v mreže, na parangale ali ker jih povozijo ladje kakih 10.000 karet na leto.
V Jadranu plava veliko več kot 100.000 glavatih karet, vendar jih običajni morjeplovci ne vidijo pogosto, ker se raje zadržujejo več milj od obale.
Zato so v javnosti tako odmevale novice z otoka Čiovo, saj so nekateri mediji glavato kareto predstavili malodane kot strah in trepet kopalcev, kar je bilo za večino ljudi, tudi tistih, ki spremljamo dogajanje v morju, precej nenavadno. Zato smo o tem nenavadnem primeru povprašali največjega poznavalca morskih želv na območju Jadrana dr. Bojana Lazarja, izrednega profesorja varstvene biologije morja na Oddelku za biodiverziteto Famnita Univerze na Primorskem in tudi gostujočega profesorja na univerzah v Zagrebu, Pulju in Padovi.
»Res je, da se je na družbenih omrežjih pojavil tudi posnetek maltretiranja večje želve pri Zadru, vendar ta dogodek nima zveze z opisanimi napadi želve na Čiovu. O vseh teh imamo samo opise očividcev. Vsi poročajo, da gre za odraslo žival. O tem, kako zares velika je bila, sem lahko skeptičen, saj ljudje pogosto napačno ocenijo in radi pretiravajo. Še manj jasno je, katerega spola je. Toda v primeru karete na Čiovu ne verjamem, da je šlo za mučenja, še manj za kakšne resne napade želve. Domnevam, da je šlo za odraslega samca, ki je samo branil svoj teritorij,« je pojasnil dr. Bojan Lazar.
27 odstotkov več karet je zdaj v Sredozemlju kot leta 2000.
Dogajanje je povezano s segrevanjem morja. Prav zaradi toplejšega morja zadnja leta opažajo posamezne pojave gnezdenja, ki jih pred 20 leti na Jadranu ni bilo. Tedaj so bile temperature morja prenizke, zdaj pa se Jadran segreva bolj kot Sredozemlje. »Posamezna gnezdišča smo opazili na nekaterih hrvaških otokih in celo blizu Benetk. Odrasle želve so sicer samotarke. Združujejo se le, ko se izležejo in so še povsem majhne, in kasneje, ko se parijo. Niso nevarne človeku, v času parjenja pa postanejo samci teritorialni. Borijo se z drugimi samci in jih podijo s svojega teritorija. Včasih so agresivni in napadajo vse, kar bi lahko bilo podobno njihovi konkurenci. Zato so v drugih morjih znani primeri, da so grizli kopalce, v nekaterih primerih so se celo skušali pariti s plavalci. Toda vsega tega ni mogoče šteti za resne napade in ugrize, temveč za opozorilno odganjanje vsiljivcev s svojega teritorija,« je povedal Bojan Lazar.
Z želvami se ne igramo
»Res ne razumem, zakaj bi se kdo spravljal na odrasle, še posebej tako velike želve in si jih sploh upal nadlegovati. Nikomur še na pamet ne pade, da bi se igral s krokodilom ali levom v njegovem okolju. To je razumljivo vsem. Le malokdo pa pomisli, da imajo odrasle glavate karete res zelo močan ugriz, saj s kljunom zlahka zdrobijo školjke, rake, polže, tudi njihove zelo trde lupine. Takšna želva bi vam brez težav odgriznila prst ali dva ali pa odtrgala precejšen kos mesa. V tem primeru ne bi govorili o majhnih ugrizih ali napadih, ampak o resnih napadih, ki pa jih tokrat le ni bilo. Kolegu raziskovalcu je sicer precej bolj miroljubna orjaška črepaha, vegetarijanka, ob nepazljivosti z ugrizom naredila luknjo na prsih. To se je zgodilo na Karibih,« je dejal Lazar in sklenil: »V Jadranu živi najmanj 100.000 karet, saj je to zanje največje prehranjevalno območje v Sredozemlju. Če bi bile res napadalne, bi bili vsi turisti pogrizeni. V resnici se nas karete bojijo.«
Na tisoče ujetih v mreže
V Jadranu na leto umre po ocenah od 2000 do 3000 karet. Kar kakih 7000 jih ulovijo ribiči v mreže, vendar vse ujete ne poginejo, je povedal Bojan Lazar. Ribiče smo naučili, da so zaradi prisilnega zadrževanja pod vodo številne karete zgolj v nezavesti. Zato ribiče izobražujejo, da jih ne smejo takoj vrniti v morje, pač pa pustiti nekaj ur na krovu. Če so še žive, bodo čez čas začele migati, tedaj jih je treba vrniti v morje. Takšen napotek je pripomogel, da zdaj preživi vsaj 80 odstotkov v ribiške mreže ujetih želv.
Pomembnejši je podatek, da imamo v Sredozemlju zdravo in naraščajočo populacijo karet. Tudi zaradi znižane smrtnosti. »Vpeljali smo varstvene ukrepe na gnezdiščih in v dobršni meri vzgojili ribiče, kako ravnati z želvami, če se ujamejo v mreže. Populacija v Sredozemlju okreva. Od leta 2000 je po ocenah 27 odstotkov več glavatih karet. Za ravnovesje ekosistema so ključnega pomena, saj nadzirajo dinamiko, energetiko in biodiverziteto morskih sistemov,« je povedal Bojan Lazar.
»Pri tem ni odveč opozorilo, da so tudi želve predatorji. Tako kot so volkovi in medvedi na kopnem. Mi prihajamo v njihovo okolje, to je njihov dom, ki ga moramo spoštovati. Ne počni neumnosti v morju, kot jih ne počneš predatorjem na kopnem,« je še enkrat poudaril dober poznavalec morskih želv.
