V nadaljevanju preberite:
Aprila je od rojstva slikarja Iveta Šubica (1922–1989) minilo stoletje. Še vedno mu pripada vloga enega od vidnejših slovenskih umetnikov povojnih desetletij, ki je v slikah in monumentalnih javnih naročilih povezal realizem, različne ljudske tradicije ter modernizem, v zrelem obdobju, po obisku Pariza, pa je zanj značilna predvsem zmerna kubistična oblikotvornost.
Ob stoti obletnici rojstva ga v Loškem muzeju prvič predstavljajo kot ilustratorja, ustvarjalca vrste knjižnih izdaj, pri katerih se je zlahka oprijel tudi drugačnih in med seboj različnih slogov ter pripovednih strategij.
Ive Šubic ostaja prisoten predvsem na škofjeloškem območju, kjer je deloval in kjer so doma motivi iz njegovega ustvarjalnega opusa, ki imajo ozadje bodisi v tamkajšnji literaturi bodisi v zgodovini, tradiciji ali krajini. A glede na to, da bo jubilejna razstava po škofjeloški premieri krenila še v dve razstavišči na različnih koncih Slovenije, interes zanj ni lokalno omejen.
Ob aprilskem jubileju – slikar je bil rojen 23. aprila 1922 v Hotovlji pri Poljanah nad Škofjo Loko – so v Loškem muzeju vnovičen stik z javnim pogledom omogočili le manjšemu izboru del iz tamkajšnjih depojev, včeraj pa so temu pridružili še osrednjo razstavo Ive Šubic – ilustrator in kulturni delavec kustosinje Loškega muzeja Petre Čeh.
