Srce Sarajeva

»Vprašala sem Elmo, kako mu je lahko oprostila, ker mu Asja v filmu ne more. In Elma mi je rekla samo: Oprostila sem, ker sicer ne bi mogla živeti.«
Fotografija: Prizor iz filma Najsrečnejši človek na svetu makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske, ki ga je posnela po scenariju Elme Tataragić. FOTO: Pyramide International
Odpri galerijo
Prizor iz filma Najsrečnejši človek na svetu makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske, ki ga je posnela po scenariju Elme Tataragić. FOTO: Pyramide International

Tam me ni bilo že nekaj let, od pandemije. Zdi se mi, da vsako leto, ko me ni tam, izgubljam in svetloba v avgustu ni več ista. Sarajevo je zame mesto, ki je bilo v več kot dvajsetih letih, ko sem prihajala na filmski festival, moja šola življenja, šola odpuščanja, zgodba o tem, kako lahko umetnost kljubuje vojni in jo preseže. Zaradi Sarajeva je moje srce drugačno.

Sem v Kinodvoru in še enkrat gledam film Najsrečnejši človek na svetu makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske. Posnela ga je po scenariju Elme Tataragić, ki sem jo na festivalu prvič srečala leta 1998, ko je bilo mesto še zelo ranjeno od vojne.

Spomnim se lepe, vitke, rahlo zadržane Elme, klicali so jo dijete festivala, otrok festivala, ker je imela komaj šestnajst let, ko se je leta 1994 pridružila direktorju Miru Purivatri, njegovi ženi Izeti Građević, Dževadu Mujanu - Mujkeju, Almiru Palati - Prletu, mlademu Jovanu Marjanoviću, ki je zdaj novi direktor festivala, in drugim, ki so se zbrali okrog kulturnega Obala Art centra ob reki Miljacki in se začeli proti norosti in grozi vojne boriti z umetnostjo. »Nisi vedel, ali boš preživel tisti dan ali ga bo preživel tisti poleg tebe,« mi je večkrat rekel Purivatra.

»A potem smo si rekli, da se ne moremo več skrivati, hočemo živeti.« Imeli so star videoprojektor, na Akademiji so našli stare filmske trakove, na letališču so dobili star agregat ... Začeli so vrteti filme, najprej za prijatelje, novica o »vojnem kinu« se je razširila po obleganem mestu. Prihajali so ljudje, vstopnina je bila ena cigareta. Ljudje so lezli skozi luknje v zidovih, se izogibali ostrostrelcem in toči šrapnelov. »To je bila popolnoma nadrealna situacija,« mi je takrat, ob mojem prvem obisku Sarajeva, rekla Elma Tataragić. »Ko smo sredi vojne začeli z ratnim kinom, se nam ni niti sanjalo, v kaj bo ta festival prerasel.«

Sama se je v teh letih izobraževala na področju filma, postala profesorica na Akademiji, glavna selektorica tekmovalnega programa za nagrado srce Sarajeva, izdala dve knjigi o scenaristiki in napisala scenarij za večkrat nagrajeni film Sneg režiserke Aide Begić. Od takrat se filmi po njenih scenarijih (Šivi, Bog obstaja, ime ji je Petrunija ...) prikazujejo na najprestižnejših filmskih festivalih. A Najsrečnejši človek je drugačen. V scenariju je izpisala svojo osebno zgodbo.

V filmu je prizor, ko protagonistka Asja, vase zaprta samska ženska, spozna, da je moški, s katerim je na dogovorjenem zmenku, kjer sprva lahkotno odgovarjata na vprašanja o najljubših barvah in letnih časih, tisti, ki je 1. januarja 1993 streljal v njihovo sarajevsko stanovanje, težje ranil njeno mamo, očeta in brata, ona je bila zaradi strelnih ran več mesecev v komi.

Elma je prišla na projekcijo Najsrečnejšega človeka v Kinodvor. Ko smo po koncu filma pretreseni obsedeli v dvorani, je skupaj z režiserko in filmsko ekipo odgovarjala na vprašanja občinstva.

Nisem si mogla misliti, da se je Elma Tataragić prav tistega leta 1998, ko sva se prvič srečali, na filmski delavnici srečala z mladeničem, s katerim sta ugotovila, da so jima všeč isti filmi, ista glasba. Lahko bi postala prijatelja, lahko bi se morda zaljubila, če ne bi skozi pogovor, podoben tistemu v filmu, spoznala, da je on tisti, ki je kot pripadnik srbske vojske streljal nanjo in na njeno družino. Elma je skoraj po čudežu preživela, tudi zato, da je naredila ta film in po tridesetih letih, zdaj kot uspešna selektorica in scenaristka z mednarodnimi nagradami, delila to zgodbo s svetom.

Asja v filmu sprva ne more odpustiti, hoče vedeti, hoče prisiliti »zločinca«, kot ga imenuje, da ji razloži, kako je lahko med vojno streljal na civiliste, na »svoje ljudi«, na svoje mesto. Ne zadovolji se z razlago, da so ga prisilno mobilizirali v srbsko vojsko in ga prisilili, da strelja. Ne more sprejeti, da je od takrat tudi njegovo življenje pekel, da trideset let išče odpuščanje.

Po koncu projekcije je Teona Strugar Mitevska rekla ključno stvar: »Vprašala sem Elmo, kako mu je lahko oprostila, ker mu Asja v filmu ne more. In Elma mi je rekla samo: Oprostila sem, ker sicer ne bi mogla živeti.«

To je film, ki govori o odpuščanju. O tem, da na vojne rane ne moremo odgovarjati z novo vojno, ker se sicer trpljenje nikoli ne konča.

Preberite še:

Komentarji: