Prazna denarnica
Težko bi krivila pomembne družbene in ekonomske pojave, kakršna sta pandemija ali inflacija, ker ima težava daljšo zgodovino, prepleteno z osebnostnimi lastnostmi. Denar se me nikakor ne drži, mislim na gotovino, ki je pri Slovencih menda še vedno osrednje plačilno sredstvo, kot smo lahko izvedeli pred časom, ko se je našla skupina, ki bi plačevanje s papirnatim denarjem vpisala v ustavo. Težko bi jim pritegnila, kajti pri gotovini ugotavljam, da ima eno nadležno lastnost: takoj ko gre iz bankomata v denarnico, neznano kdaj ponikne, in potem sem spet na istem: bitje brez denarja.
Sodobni čas pri tem pomaga, z bančnimi karticami je mogoče plačati na skoraj vsakem koraku, na voljo so tudi pomagala iz pametnih naprav. A še vedno ostaja »skoraj«, in tako se zgodi, da ravno takrat, ko bi človek najbolj potreboval gotovino, te ni, bankomati pa so predaleč.
Tako smo naročili storitev, za katero je dostavljavec sredi vikenda pričakoval plačilo v gotovini, v denarnici pa 1,55 evra, še otroški hranilniki so bili izpraznjeni (najbrž zaradi podobnega razloga – na vratih se je pojavil nekdo, ki je za kdove kaj pričakoval gotovino). To je trenutek, ko je za mnogo premajhne otroke (naj mi odpustijo otroški psihologi) nujna elektronska varuška, mama pa skoči na kolo in oddrvi do prvega bankomata, ki je seveda prazen.
Ali pa na primer v sosednji državi, kjer so še bolj zapriseženi gotovini in te tudi po kosilu v restavraciji, ko smo že vsi zadovoljni in siti, postavijo pred dejstvo: Sprejemamo samo gotovino. Novo iskanje bankomata, tokrat v bistveno bolj ruralnem okolju, za nameček so na voljo samo takšni, ki za dvig zaračunajo provizijo v višini sladice, za katero smo že itak izgubili apetit.
Ker vem, da je navada železna srajca, se preventivno izogibam trgovinam, lokalom in storitvam, v katerih bi lahko terjali gotovino. Samo eno zadevo moram še urediti: pregovoriti zobno miško, da uvede POS-terminal. Kajti kot zakleto se potrebe po njej vedno pokažejo prav v nedeljo zvečer.
