Melonijeva v Armaniju, Lagardova v Chanelu, Pirc Musarjeva po protokolu
V visoki politiki velja kodeks oblačenja, a so v množici uniformiranih moških v obleki in kravati političarke in voditeljice prej ocenjevane po tem, kako razumejo svojo delovno obleko. Ker jim je dopuščeno več barv in krojev, je to bolj raztegljiv pojem. Nekdanja britanska premierka naj bi strogo držo mehčala z bluzami s pentljo, zunanja ministrica v Clintonovi administraciji Madeleine Albright pa ženstvenost izražala z broškami.
Politiki in poslovneži na visokih odločevalskih položajih najpogosteje nosijo formalno poslovno obleko. »Obleka je način komunikacije. Suknjič je za ženske na visokih političnih funkcijah dobra izbira. Rahlo zakrije postavo, tako delujejo bolj profesionalno in anonimno, in to omogoča, da osebo poslušamo in slišimo,« povzema zlato pravilo svetovalka za celovito podobo Lea Pisani, ki se s kulturo oblačenja ukvarja že četrt stoletja. Z nevtralno podobo se voditelji izognejo komentarjem in ocenjevanju osebnostnih lastnosti na podlagi oblačil in dodatkov.
Ženske lahko svojo ženstvenost poudarijo z rutkami, nakitom, bolj ženstveno podobo prida krilo ali obleka. Oblačila naj bodo udobna, a ne pomečkana, ter s čim manj vzorci, pomembno je tudi, da so ustrezne velikosti, pravi sogovornica. Dobro poznavanje primerne ravni oblačenja je pomembno, a kot opaža Pisanijeva, tudi osebe na visokih položajih, zlasti pri nas, vse večkrat izbirajo nižje ravni oblačenja.
»Vse pogosteje se odločajo za obleko brez suknjiča. Ženska obleka je primerna izbira za sproščeno poslovno raven oblačenja, z rokavi in iz gladkega enobarvnega materiala ter ustrezne dolžine – sede naj bo med konico kolena in robom krila za štiri prste prostora. Toda vsakdo v politiki, ki si želi o sebi zgraditi uglajeno podobo in izražati zanesljivost in zaupanje, prav z izbiro nižje ravni oblačenja od pričakovane to uglajeno podobo načenja, predvsem pa preusmerja pozornost,« še povzema.
Kot primere zgledno oblečenih osebnosti navaja slovensko predsednico Natašo Pirc Musar, ameriško podpredsednico Kamalo Harris in predsednico ECB Christine Lagarde, saj s svojo podobo izkazujejo profesionalnost in zanesljivost ter da so zaupanja vredne osebe.
Predsednica Nataša Pirc Musar uradno nima svetovalca za oblačenje, tega ji država stroškovno niti ne omogoča, so pojasnili v njenem uradu. Kadar se posvetuje o primernih oblačilih, se zasebno. Sicer pa se pri izbiri oblačil za določeno priložnost opira tudi na navodila protokola, so še odgovorili.
Spremenjen slog s prevzemom funkcije
Ena od političark, ki so s prevzemom visoke funkcije vidno spremenile slog oblačenja, je prva predsednica italijanske vlade v zgodovini Giorgia Meloni. Takoj po nastopu mandata leta 2022 so ji v New York Timesu posvetili članek o (njeni) moči oblačenja. Med predvolilno kampanjo ni bilo mogoče prezreti njene nagnjenosti k pastelom od zelene do rožnate, kar je bilo po mnenju modne kritičarke Vanesse Friedman v skladu z njeno izjavo na zborovanju leta 2019: »Sem Giorgia, ženska, mama, Italijanka, kristjanka.«
Na premierskem položaju je takoj začela kazati drugačno razumevanje oblačilne simbolike, poslej jo najpogosteje vidimo v hlačnih kostimih temnih barv, pogosto z belo srajco, tu in tam v kakšnem svetlo rožnatem kosu, na srečanje z ameriškim predsednikom Joejem Bidnom v Beli hiši pred mesecem dni je prišla v belem hlačnem kostimu sodobnejšega kroja – beli kostimi so bili, denimo, tudi po zgledu bork za pravice žensk oziroma sufražetk zaščitni znak nekdanje ameriške prve dame, senatorke in državne sekretarke Hillary Clinton. Zlasti njeno demokratsko predsedniško kampanjo v letih 2016 in 2017 so zaznamovala oblačila znanega ameriškega oblikovalca Ralpha Laurena oziroma njegove modne hiše.
Melonijeva je pogosto v Armanijevih oblekah, ki so prepoznavno ime Made in Italy ter sinonim za moško poslovno obleko. Ob nastopu funkcije so italijanski mediji pisali, da je Giorgia Meloni sama prišla v Armanijevo trgovino v Milanu in si plačala novo garderobo, v zelo ženstvenih oblekah te hiše so jo prepoznali tudi na slavnostnih dogodkih. Armani se še zdaj ne deklarira kot oblikovalec, ki oblači italijansko premierko, in ni je mogoče opaziti med slavnimi zemljani iz sveta filma in glasbe, ki jih izpostavlja na instagramu.
Čeprav je že leta 2017, ko je bil govor o tem, kdo od znanih oblikovalcev bi oblekel novo ameriško prvo damo Melanio Trump, dejal, da je oblačenje ljudi – ne glede, koga – njegova naloga in da ta presega politiko. Tudi ob predstavitvi nove kolekcije pred mesecem dni se je pri odgovoru na novinarsko vprašanje o italijanski desničarski vladi kot ponavadi ognil vrednostnim sodbam.
V nasprotju, denimo, s predsednico evropske komisije Ursulo von der Layen, pri kateri se redko omenja, kako je oblečena – z izjemo modre srajce in rumenega suknjiča, ki naj bi predčasno razkrila, da je Ukrajina kandidatka za članstvo v EU –, je kot stilska ikona v marsikaterem resnem mediju prepoznana predsednica Evropske centralne banke Christine Lagarde, prej direktorica Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in večkratna francoska ministrica.
Zlasti v času, ko je postala direktorica IMF, so v večjih člankih popisovali njen oblačilni slog. Leta 2011 se je uvrstila na seznam najbolje oblečenih revije Vanity Fair, izpostavil jo je tudi ameriški Vogue, za katerega je razkrila: »Imam srečo, da se mi postava ni veliko spremenila. Imam tri glavne naslove za kupovanje oblačil: Chanel, kamor pokličem Geraldine, ki pozna moj okus in proračun in ve, kaj mi ustreza, francosko znamko Ventilo in angleško hišo Austin Reed, pri kateri izdelujejo nosljiva poslovna oblačila, ki so zelo primerna za na letalo.«
Oblačila kot strateško orodje
Prav tako ni ostal prezrt slog Margaret Thatcher, ki je leta 1979 postala prva britanska premierka v zgodovini in prva voditeljica kakšne velike zahodne države. Mediji so pogosto poudarjali, da je oblačila uporabljala kot strateško orodje. Leta 1993 je v spominih zapisala, da so jo tako kot večino žensk zanimala oblačila, vendar je bilo izredno pomembno tudi, da daje pravi vtis ob posamezni politični priložnosti.
Garderoba Thatcherjeve je postala predmet širše razprave in je razburila torijevske ministre in medije, ko so leta 2015 v londonskem muzeju Viktorije in Alberta, ki premore eno največjih oblačilnih zbirk na svetu, zavrnili razstavo oblačil baronice Thatcherjeve s pojasnilom, da je del te britanske politične zgodovine primernejši za katero drugo zbirko, ki bi se osredotočala na njegovo družbenozgodovinsko vrednost. Nato so jih prodali na dražbi pri Christieju za 73.125 funtov.
Leto zatem so v muzej, ki se je izgovarjal, da nikoli ni bilo uradne ponudbe ali srečanja, le sprejeli nekaj kompletov, ki sta jih darovala sin in hči Thatcherjeve, in jih decembra 2016 razstavili. Poudarjali so, da je podpirala britansko modno industrijo in mnoge domače oblikovalce ter da ti skrbno izbrani kosi pripovedujejo pomembno zgodbo o Margaret Thatcher kot osebi in odražajo pomembno obdobje v britanski politični zgodovini druge polovice 20. stoletja.
»Luksuzna Lagardova«
Lagardova je že kot francoska političarka slovela po svilenih šalih, s katerimi je zmehčala uniformiranost. »Njen slog razkriva vlogo, ki jo nacionalnost igra pri mednarodnih osebnostih. V njeni rodni Franciji prestižne modne hiše, kot sta Hermès in Chanel, veljajo tako za simbol dediščine in dobrega okusa kot znak luksuznega življenjskega sloga,« so zapisali pri BBC.
Neopažena ni ostala niti njena naklonjenost do nakita ter dragih torbic, kot sta Hermèsovi Birkin in Kelly. Prav zato je (bila) pogosto označena za žensko iz višjega sloja, brez stika z običajnimi ljudmi, ter za osebo, ki se tako bolj ukvarja s svojim videzom kot z njihovo blaginjo.
Še posebej so se nanjo spravili nekateri nemški mediji leta 2021, ko je ECB ob naraščajoči inflaciji imela stališče, da je skok cen začasen in ne zahteva nobenih drastičnih ukrepov. »Lagardova rada nosi luksuzno modo vključno s Chanelom, zasluži skoraj 40.000 evrov na mesec, zdi se, da ji ni mar za skrbi normalnih ljudi,« so o »luksuzni Lagardovi« zapisali pri rumenem Bildu.
Naraščajočo inflacijo, ki je nemškega varčevalca stala 1400 evrov, so primerjali s ceno rokava Chanelovega blazerja, ki sicer stanejo 7000 evrov ali več. Tudi na komercialni televiziji RTL so poudarili, da bi Lagardova zlahka opravljala vlogo direktorice kakšnega modnega podjetja.
Lagerfeldovo ogorčenje nad Merklovo
Čeprav znani modni oblikovalci redko javno komentirajo podobo politikov, je zdaj že pokojni oblikovalec nemških korenin Karl Lagerfeld dejal, da je pripravljen dati nekaj modnih nasvetov takratni nemški kanclerki Angeli Merkel. Po njegovem bi se morala oblačiti skladno s svojimi posebnimi telesnimi proporci. »Ima predolge hlače, preozke jakne, grozne barve. Vse je narobe!« je dejal leta 2013 v pogovoru za nemški Focus.
Predvsem mu ni bil všeč oranžen suknjič s črnimi hlačami, ki ju je nosila junija tistega leta, ko je v Berlinu sprejela ameriškega predsednika Baracka Obamo. »Slabi proporci in kroj, oblačila kot za moškega,« je izbiro utemeljeval slavni oblikovalec. Toda ob izteku njenega zadnjega kanclerskega mandata je legendarna urednica ameriškega Voguea Anna Wintour izjavila, da ji je všeč dejstvo, da ima Merklova prepoznaven slog, in da se ji zdi kot nekdo, ki ve, kdo je.
Od leta 2015 se je kanclerka bolj ali manj opirala na nasvete oblikovalke Bettine Schoenbach iz Hamburga, a je njena stranka postala že desetletje prej, ko je dobila prvi mandat. Prav ona je ustvarila njen prepoznavni slog oblačenja – suknjič zvonaste oblike na tri ali štiri gumbe, temne hlače, črni čevlji z bolj ali manj nizko peto in prostorna torba znamke Longchamp.
Merklova naj bi imela več sto suknjičev iz lanu, svile, žameta in volne v vseh barvnih odtenkih. V eni redkih izjav o oblačenju, bilo je leta 2015 za Süddeutsche Zeitung, je povedala, da mora občasno nositi temne barve, včasih pa jo obvestijo, da bo stala pred belim ozadjem, zato mora biti suknjič svetlejše barve. »Včasih sem preprosto razpoložena, da oblečem kaj svetlega in barvitega,« je še dejala.
