Druga polovica dueta Wham! ne obžaluje
Najboljša prijatelja sta bila od takrat, ko je Andrew Ridgeley v osnovni šoli severno od Londona kot edini v razredu dvignil roko na vprašanje, kdo bi poskrbel za novega učenca Georgiosa Panayiotouja. Dvojec je postal nerazdružljiv, tudi zato, ker sta imela skupno ljubezen, glasbo. Ko je Georgios Panayiotou postal George Michael in sta ustanovila skupino Wham!, sta, še preden sta dopolnila 20 let, postala superzvezdnika pop glasbe. Le kdo ne pozna njunih Wake Me Up Before You Go-Go in predvsem konec vsakega leta milijardokrat predvajanega hita Last Christmas?
Njun prvi singel leta 1982 na začetku sicer ni bil uspešen, a se je vsa spremenilo z nastopom v oddaji BBC, britanske javne radiotelevizije, Top of the Pops, v kateri so se v zgodnjih 80. letih rojevale zvezde. Njun meteorski vzpon in svetovno slavo v letih od 1982 do 1986 so prejšnji mesec temeljito obdelali v zelo uspešnem Netflixovem celovečernem dokumentarcu Wham!, s katerim so počastili 40 let od izida prvega od štirih albumov ene najuspešnejših pop skupin prve polovice 80. let. Poleg tega se je zdaj 60-letni Ridgeley zadnja leta ukvarjal tudi s ponovno izdajo malih plošč skupine, ki naj bi luč sveta ugledale kmalu.
Leta 1986 sta se fanta glasbeno razšla. Oba sta poskusila s solokariero, a s popolnoma različnim učinkom. Karizmatični glavni ustvarjalec glasbe skupine Michael je (p)ostal eden največjih globalnih pop zvezdnikov, Ridgeleyjev edini solo album, v katerem je godel bolj na kitarah in bobnih temelječo glasbo od Whamove, pa je doživel neuspeh. To na njun osebni odnos ni vplivalo, saj sta ostala prijatelja in se redno srečevala. Zadnjič malo pred Michaelovo smrtjo zaradi odpovedi srca kot posledice dolgoletnega popivanja in uživanja mamil leta 2016. Star je bil 53 let.
Po razpadu dua Wham! Ridgeley ni počel kaj posebno produktivnega. Mu ni bilo treba, saj je imel zaradi dohodkov od pravic za njuno glasbo več kot dovolj denarja. Zdaj je za Guardian povedal, da ni vložil več napora v nadaljevanje glasbene poti zato, ker je len, vendar mu ni žal za leta pretežnega brezdelja. In da ni prav nič zavidal Michelu, ki je bil tudi kot solist globalna zvezda. Pravi, da je bil nanj dejansko zelo ponosen, saj ga je imel neizmerno rad.
Zato ga je tudi skrbelo zanj. Prijatelj mu je sicer že pri 19-letih priznal, da je istospolno usmerjen, vendar ga je prosil, naj to zadrži zase. Ridgeley je bil sicer prepričan, da razkritje ne bi preprečil njunega in pozneje Michaelovega solo uspeha, vendar je njegovo željo spoštoval. Vse do leta 1998, ko je po incidentu na javnem stranišču v Los Angelesu Michael sam skočil iz omare. Seveda so Ridgeleyla skrbele tudi Michaelove vedno večje težave z mamili in alkoholom. Upravičeno, saj je njegovega najboljšega prijatelja na koncu pokopalo prav nezmerno življenje.
