Freddiejevo prekratko sladko življenje
Želim si, da bi imela nekaj Freddiejevega poguma. Pred kratkim sem prebrala knjigo Freddie in jaz avtorja Jima Huttna. Bil je Freddiejev dolgoletni partner, moški, ki je sedel ob glasbenikovi smrtni postelji. Kljub slabemu prevodu me je zgodba posrkala vase, predvsem zato, ker je Freddie Mercury tako zelo znal živeti in se zabavati. Za prijatelje, sodelavce in (ne)znance je prirejal nepozabne zabave, kostumske šove, ki se v današnji realnosti zdijo nekaj nepredstavljivega.
Za 39. rojstni dan je v Münchnu priredil črno-beli bal. Kadre z razkošne, skorajda ekscesne rojstnodnevne zabave je pevec Queenov uporabil za videospot pesmi Living On My Own. V teh štirih besedah je zajet ves smisel Mercuryjevega obstoja – živel je po svojih lastnih željah, čeprav je Jima javno dolgo tajil kot svojega partnerja. Resda ga je, še piše avtor v knjigi, imenoval »moj mož«, a je do nekega trenutka, ko je že vedel, da je hudo bolan, pred odhodom iz hiše snemal prstan. Tudi v 90. letih je bilo najbrž naporno biti svetovna zvezda. »Včasih čutim, da se bom zlomil in padel v jok,« je leta 1985, šest let pred svojo smrtjo, prepeval eden najboljših vokalistov vseh časov.
Rojen za velike odre, karizmatični genij, ki mu je občinstvo jedlo iz roke, ljubitelj mačk, v zavetju doma pa zgolj tih in zadržan človek, ki mu je veliko pomenilo, da sta se z ljubimcem zvečer zleknila pred televizijskim sprejemnikom in gledala črno-bele filmske klasike.
Šov se nadaljuje, bi si morda mislila še ena od oseb, ki jih je Freddie, sodeč po Huttnovih zapisih, izjemno cenil – operna pevka Montserrat Caballé, s katero sta z Barcelono nepozabno združila pop in opero, bi pred slabim mesecem dni praznovala 89 let. Freddie je nekoč dejal: »Jaz nisem bil ustvarjen za nebesa. Pekel je veliko boljši. Samo pomislite na vse tiste zanimive ljudi, ki jih boste spoznali tam doli.«
