Oseminsedemdeseto zasedanje generalne skupščine Organizacije združenih narodov (OZN) v New Yorku, ob robu katerega se je sestal tudi varnostni svet – na prevzem tamkajšnjega sedeža nestalne članice v letih 2024 in 2025 se pripravlja tudi Slovenija –, je v središče pozornosti javnosti znova postavilo tudi sedež Združenih narodov. Slovi kot modernistična ikona, na podobi katere se najbolj vidno »svetita« imeni dveh arhitektov – Le Corbusierja in Oscarja Niemayerja, četudi je bilo v odboru pod vodstvom ameriškega arhitekta Wallacea K. Harrisona združenih deset stanovskih kolegov z različnih koncev sveta.

Zaradi zasedanja generalne skupščine, ki se bo končalo prihodnjo nedeljo, 1. oktobra, bo sedež OZN zaprt za javnost, na vodene oglede v petnajstih jezikih pa znova vabijo že dan zatem. To območje s posebnim statusom na Manhattnu vsako leto obišče milijon obiskovalcev z vsega sveta, javnost pa je na vodene oglede vabljena vse od leta 1952, ko so bile na nekdanjem industrijskem in železniškem območju, kjer so bile tudi klavnice, dokončane vse tri pomembne stavbe – Generalni sekretariat ZN, Generalna skupščina in Konferenčna stavba.

Šele desetletje pozneje je bila zgrajena knjižnica, ki so jo poimenovali po drugem generalnem sekretarju ZN Dagu Hammarskjöldu, ki je umrl v letalski nesreči v Kongu v Afriki leta 1961. Ena njegovih znanih izjav je bila, da »bo vse na svojem mestu, ko bodo ljudje prenehali razmišljati o Združenih narodih kot abstraktni Picassovi sliki in jo bodo videli kot umetnino, ki so jo ustvarili sami.«

Denar za parcelo donirala Rockefellerjeva družina

Organizacijo združenih narodov je po koncu druge svetovne vojne leta 1945 ustanovilo 51 držav, ki so se tako zavezale k ohranjanju miru in varnosti po svetu, razvijanju prijateljskih odnosov med narodi ter spodbujanju družbenega razvoja, boljših življenjskih razmer in zaščite človekovih pravic. Za svoje delovanje je novoustanovljena organizacija potrebovala sedež in generalna skupščina ZN se je na svojem prvem zasedanju v Londonu leta 1946 odločila sprejeti ponudbo Združenih držav Amerike, ki so jo bile pripravljene gostiti.

Poseben komite je proučil potencialne lokacije, med drugim v Philadelphii, Bostonu in San Franciscu, kot ena od opcij se je ponujalo tudi območje newyorškega parka Flushing Meadows, ki je bilo opuščeno po svetovni razstavi leta 1939. Naposled je v zadnjem hipu prispela donacija ameriškega magnata in filantropa Johna D. Rockefellerja, sina soustanovitelja naftne družbe Standard Oil, ki je bil znan kot graditelj znamenitega poslovnega kompleksa Rockefellerjevega centra, pred katerim vsako leto prižigajo najznamenitejše božično drevo v ZDA in odprejo drsališče. Družina Rockefeller je namreč želela organizacijo pritegniti v New York in je zanjo iskala tudi primerno parcelo.

Drugi generalni sekretar Dag Hammarskjöld pred stavbo generalne skupščine. Življenje je izgubil v letalski nesreči leta 1961 v Afriki, istega leta so po njem poimenovali knjižnico na območju ZN. FOTO: Wikipedija

Na območju poznejšega sedeža ZN je nepremičninski mogotec William Zeckendorf želel zgraditi Rockefellerjevemu centru podoben kompleks, izbral je že tudi arhitekta, Američana Wallacea K. Harrisona, ki je kot član projektnega tima sodeloval že pri gradnji Rockefellerjevega centra, naposled pa zaradi pomanjkanja sredstev projekta ni mogel izpeljati. Tako se je Harrison znašel v vlogi posrednika in dosegel, da je Zeckendorf prodal parcelo OZN, Rockefeller pa je zanjo doniral ček za 8,5 milijona dolarjev.

Prvi generalni sekretar Trygve Lie je Harrisona imenoval za vodjo mednarodnega odbora za oblikovanje sedeža ZN, sodelovali pa so lahko samo arhitekti držav članic, zaradi česar so izpadli nekateri tedaj slavni arhitekti, med drugim Finec Alvar Aalto ter modernista nemškega rodu Ludwig Mies van der Rohe in ustanovitelj slavne šole Bauhaus Walter Gropius.

Pri projektu oblikovanja in gradnje sedeža ZN, pri snovanju tako imenovane »delavnice za mir« se je okoli Harrisona združila mednarodna arhitekturna deseterica N. D. Bassov (Sovjetska zveza), Gaston Brunfaut (Belgija), Ernest Cormier (Kanada), Le Corbusier (Francija), Su-Ch'eng Liang (Kitajska), Sven Markelius (Švedska), Oscar Niemeyer (Brazilija), Howard Robertson (Združeno kraljestvo), G. A. Soilleux (Avstralija) in Julio Vilamajo (Urugvaj).

Niemayerjeva zasnova s korekturo Le Corbusierja

Odbor se je sestal 45-krat in proučil 75 predlogov, 21. maja 1947 pa so predstavili končni projekt, a je bil pozneje zaradi omejenih denarnih sredstev nekoliko spremenjen. Gradnja se je začela 24. oktobra 1949, stala pa je 65 milijonov dolarjev.

Najbolj je kolege prepričal predlog brazilskega modernista Oscarja Niemayerja, ki je v drugi polovici 50. let zaslovel kot snovalec povsem nove brazilske prestolnice Brasílie, ki je bila za glavno mesto uradno razglašena leta 1960 in je bila slaba tri desetletja pozneje vpisana na seznam Unescove kulturne dediščine.

Območje sedeža ZN si je Niemayer zamislil s tremi ločenimi stavbami – Generalno skupščino, Generalnim sekretariatom in za njo še Konferenčno stavbo. Četrta stavba, pisarniški nebotičnik na severu območja za delegate in preostale organe ZN, pa je bila načrtovana tik ob East Riverju, a so njeno gradnjo pozneje zaradi pomanjkanja denarja opustili.

Toda Le Corbusier je vztrajal, da je stavba generalne skupščine, kakor jo je predvidel Niemayer, preblizu vogala med Prvo avenijo in 42. ulico, in naposled je v Niemayerjevem načrtu obveljal Le Corbusierjev predlog – s stavbo generalne skupščine v sredini. Po prvotnem načrtu naj bi imela dve dvorani, manjšo na jugu in večjo na severu, zaradi česar je dobila tudi takšno značilno obliko, a je bil naposled zgrajen samo en večji avditorij, ki se nahaja v sredini, na najožjem in najnižjem delu stavbe.

Dvorana varnostnega sveta ZN, ki jo je kot darilo Norveške oblikoval norveški arhitekt Arnstein Arneberg, je v Konferenčni stavbi, v kateri je dvorana ekonomskega in socialnega sveta, nekdanjega skrbniškega sveta ter še nekaj drugih konferenčnih dvoran. FOTO: Wikipedija

Na predlog Warrena Austina, tedanjega veleposlanika ZDA pri OZN, so dodali še kupolo. Poleg glavne dvorane je v stavbi, kjer je prepoznavni lobi za obiskovalce, edini prostor, dostopen javnosti zunaj vodenih ogledov, še osem konferenčnih dvoran.

Tri od teh so uredili med prenovo, ki je potekala pred približno desetletjem. Sedež organizacije so po dolgem odlašanju med letoma 2008 in 2014 vendarle prenovili – z izjemo knjižnice. Med drugim so puščale streha Generalne skupščine in stekleni fasadi Generalnega sekretariata, sistemi hlajenja in ogrevanja so bili zastareli, stavbe pa niso zagotavljale sodobnih standardov požarne in drugih vrst varnosti ter niso bile trajnostno usmerjene.

Sto šestinšestdeset metrov visoko

Steklena stolpnica generalnega sekretariata, ki se dviga 166 metrov oziroma 39 nadstropij visoko, je bila prvotno zasnovana kot še šest nadstropij višja in slovi kot prva steklena stolpnica v New Yorku. Njena podoba simbolizira preglednost in se hkrati kaže kot svetilnik upanja.

Za njo stoji Konferenčna stavba, ki je povezana z Generalno skupščino. V njej domujejo dvorane varnostnega sveta, ekonomskega in socialnega sveta ter nekdanjega skrbniškega sveta pa še šest konferenčnih dvoran.

Dvorano skrbniškega sveta, ki jo je kot darilo Danske zasnoval njihov arhitekt in oblikovalec Finn Juhl, po prenehanju zadnjega skrbništva ZN nad tihooceanskim otočjem Palau novembra 1994 poslej uporabljajo generalna skupščina in njeni odbori.

Dvorana ekonomskega in socialnega sveta je bila darilo Švedske, zasnoval jo je švedski arhitekt in član prvotnega odbora za oblikovanje sedeža ZN Sven Markelius, mnogim pa je najbolj poznana dvorana varnostnega sveta, darilo Norveške po zasnovi norveškega arhitekta Arnsteina Arneberga z muralom Pera Krohga, ki stoji pred velikim oknom in zastira pogled na East River, s čimer je arhitekt simbolno poudaril neodvisnost varnostnega sveta od zunanjega sveta.