Moje razmišljanje: Demokracija, kam je šla?
Vlada je 20. marca potrdila predlog novele zakona o zdravniški službi. Da uzakonijo odlok, ki so ga sprejeli na hitro ... Ki povečuje zakonsko predpisani minimum delovnih obveznosti, ki so jih zdravniki dolžni opravljati med stavko. Seveda bo novela sprejeta po hitrem postopku, ker se mudi reševati javno zdravstvo.
Ob tem razmišljam… saj vem, da je to škodljivo in nezaželeno, ampak ne morem si pomagati. Kako si vladajoči predstavljajo, da so s tem rešili probleme v zdravstvu? Minimum delovnih obveznosti med stavko zdravnikov je bil uzakonjen po stavki zdravnikov leta 1996. Kot dogovor med takratno vlado in Fidesom. Demokratično. Sedaj pa … Odlok, interventni zakon, širitev minimuma delovnih obveznosti brez dogovora, na hitro, brez možnosti razprave. Sprašujem se, kje je tu demokracija, ki so je tako polna usta vladajočih, ko je treba biti javno všečen. Ampak, dejanja kažejo drugo pot. Bolj proti vzhodu gravitiramo, stran od Evrope, za katere del se imamo. Še malo, pa bodo v šolah v razredih obešeni portreti velikega vodje, velikega rešitelja slovenskega zdravstva. Ne samo zdravstva, države. Saj ne vre samo pri zdravnikih, vre pri sodnikih, kmetih, javni upravi in kar je za moj okus najhuje, pri dispečerjih na nujni številki 112. In kako to rešujemo v naši demokratični, evropski, sodobni državi? Z odloki. S prisilo. Z zakoni, sprejetimi na hitro in tiho. Res demokratično. Predstavljam si, da je približno tako, kot v Severni Koreji.
Vem, da smo zdravniki v javnem zdravstvu v službi ljudi. Razumem to in z veseljem in ponosom sprejemam. Zdravniki nikoli nismo zanikali dejstva, da obstajamo zato, da smo v službi ljudi. Ampak, saj razumete, da je to samo služba, kajne? Štirideset ur na teden. Pa še uzakonjenih dodatnih osem ur, če je potrebno. Samo služba je. Sredstvo za preživetje, tako kot vsaka druga služba. Mislim, da jo vsi opravljamo z veseljem, ker drugače v medicini sploh ne gre. Nekateri jo opravljajo bolj, drugi manj vestno, kot v vseh poklicih, ampak vsi z veseljem. Smo pa tudi mi samo ljudje. Čisto navadni ljudje smo, ki živimo vsak svoje življenje. Ko smo izbrali poklic zdravnika, nismo izbrali poklica medijske zvezde, cirkusanta, klovna, politika, nismo izbrali, da bomo delali kot zaporniki pod prisilo, kar javni zdravstveni zavodi za nas postajajo čedalje bolj.
Saj veste, če otroku stalno ponavljamo, da je baraba, bo baraba postal zares. In pa, če si nekoga želimo pokoriti, bomo s prisilo dosegli kvečjemu nasprotno. To ni nobena znanost, to je zdrava logika. Mislim si, da se vladajoči tega dobro zavedajo, saj konec koncev zastopajo naš narod. Iz tega gre sklepati, da so cvet slovenskega intelekta in da so jim taki osnovni psihološki principi blizu. Prepričana sem, da je tako. In zato naletim ob zid, ko se vprašam, zakaj se potem tako trudijo, da bi uničili še tisto malo dobrega, kar je ostalo od javnega zdravstva v Sloveniji. S takimi ukrepi prisile namreč samo podijo zdravnike ven iz javnega zdravstva. Tudi tiste, ki še vztrajamo, ker nas tako delo res veseli, bolj kot delo v zasebnem sektorju, kjer so zadeve urejene, ni pa adrenalina, ni zares bolnih ljudi. Kaj niso tu zato, da zastopajo demokratična načela? Da zastopajo nas vse? Da se trudijo, da bi v tej naši prelepi deželi vsi čim bolje živeli? Zakaj pa potem delajo po principih diktature? Čeprav živimo v državi, ki je zibelka demokracije?
