Šarm vikenda, prilagojenega sodobnemu življenju

Hiša na Krasu: Po prepričanju arhitektke Ane Gruden mora biti počitniška hiša urejena tako, da je videti malce začarano.
Fotografija: Največji zadržek lastnikov pri nakupu je bila velikost hiše, toda vtis je bil že pri drugem obisku drugačen, saj kraške hiše niso velike, ker so ožje. FOTO: Vid Rotar
Odpri galerijo
Največji zadržek lastnikov pri nakupu je bila velikost hiše, toda vtis je bil že pri drugem obisku drugačen, saj kraške hiše niso velike, ker so ožje. FOTO: Vid Rotar

»Kras smo sicer občudovali od daleč, nekako nas je vleklo na Primorsko, a nas je na koncu v nakup prepričala turistična nerazvitost kraja, kjer smo našli hišo. Šteje več kot sto let in je grajena na kamnu, med vojno je bila sicer požgana, a je vse do danes ohranila značilno obliko z borjačem. Ko smo jo kupili, je v njej še živela starejša gospa,« je lastnica iz Ljubljane začela pripoved o svojem drugem domu, katerega končna podoba je nastala v sodelovanju z arhitektko Ano Gruden.

Lastnika navdušujeta tišina in mir, česar v turistično razvitejših krajih že ni več mogoče užiti toliko. FOTO: Vid Rotar
Lastnika navdušujeta tišina in mir, česar v turistično razvitejših krajih že ni več mogoče užiti toliko. FOTO: Vid Rotar


Ko sta se z možem odločala, da bi kupila vikend, sta si želela nekaj manjšega z nekaj zemlje, in pri tej hiši je bil še največji zadržek njena velikost. Toda kraške hiše niso velike, ker so ožje, zato je bil vtis že pri drugem obisku drugačen, je povedala, in odločitev je padla. Sodelovanje z arhitektko Ano Gruden je prišlo dobesedno mimogrede, razlaga, saj jo je, dolgoletno znanko, srečala ravno tedaj, ko je bil nakup hiše opravljen.
 

Staro, novo, rabljeno, lokalno


Najprej so bila na vrsti nujna obnovitvena dela, pritrjuje arhitektka. Ob stanovanjski hiši je gospodarsko poslopje, pri katerem je bilo treba delno obnoviti streho, povsod pa je bila nujna obnova električne napeljave. »Za odpadno vodo smo vgradili malo čistilno napravo, ogrevanje na kurilno olje pa smo zamenjali z električno pečjo ter dvema na drva. Tisto v kuhinji uporabljamo tudi kot štedilnik,« je povedala lastnica.

V današnjih časih ne bi bilo funkcionalno, če bi vse skupaj naredili kot muzej, prav tako bi bilo škoda v stari hiši narediti vse na novo. FOTO: Vid Rotar
V današnjih časih ne bi bilo funkcionalno, če bi vse skupaj naredili kot muzej, prav tako bi bilo škoda v stari hiši narediti vse na novo. FOTO: Vid Rotar


Ker so lastniki želeli vikend, se je arhitektka pri hiši trudila ohraniti ta duh, šarm vikenda, ki pa je vendarle prilagojen sodobnemu življenju. Pri prenovah se drži načela, da ohrani, kar je dobrega, drugo nadomesti z novim oziroma že rabljenim. »V današnjih časih ne bi bilo funkcionalno, če bi vse skupaj naredili kot muzej, prav tako bi bilo škoda v stari hiši urediti vse na novo. Ohranili smo denimo star, na enem robu celo malce poškodovan umivalnik, tudi plošče ​veneziano, ki so zelo značilne za to območje. Obnovili smo polkna in notranja vrata, vhodna vrata pa smo našli drugje in jih je mizar prilagodil širini vhoda te hiše, pri starih lesenih stopnicah smo odstranili lesen opaž, da so bolj zračne in je prostor svetlejši. Poleg vikendaškega šarma pa sem hotela ohraniti tudi šarm lokalnega,« je povzela svoja osnovna vodila.

»Lokalnost« sta z lastnico našli predvsem po bolšjih trgih v obmejnih italijanskih krajih, polnih stvari, ki tako ali drugače odsevajo življenje na tem območju. »Lastnika sta Ljubljančana in tudi nakup starih reči iz teh krajev je neke vrste integracija, izkaz spoštovanja do lokalnega,« je prepričana Grudnova.

Tudi v tej hiši ni umanjkal že skoraj zaščitni znak arhitektke, ki je magistrirala iz kinematografije: pleskarski valjčki za nanašanje vzorčkov, ki so značilnost tako sredine 20. stoletja kot podeželskih hiš. FOTO: Vid Rotar
Tudi v tej hiši ni umanjkal že skoraj zaščitni znak arhitektke, ki je magistrirala iz kinematografije: pleskarski valjčki za nanašanje vzorčkov, ki so značilnost tako sredine 20. stoletja kot podeželskih hiš. FOTO: Vid Rotar


Prednost je bila to, da niso bili omejeni z rokom za vselitev, zato je bilo opremljanje prepuščeno navdihu. Arhitektkini nasveti so lastnico opogumljali predvsem pri izbiri ploščic in drugih detajlih, ki jih sama verjetno ne bi izbrala, in tako je na koncu nastala nekakšna mešanica opreme, od avtorskih objektov, dražjih kosov in starin do pohištva iz Ikee in Maisons du Monde.


V kopalnici se dan začne in konča


Ana Gruden še posebej veliko pozornosti vselej posveča kopalnici, saj se tam dan začne in konča, zato želi, da človeku vlije občutek lepega pozdrava. »Pri tej smo ohranili ploščice z nostalgičnimi vrtnicami in jih kombinirali s sodobnimi v ujemajočem se svetlo rožnatem tonu. Pri prhi smo lahko uporabili kanaleto in tla po celotni kopalnici prekrili s stoletje starimi pisanimi cementnimi ploščicami. Z enovitimi tlemi prostor deluje prostorneje. Pisan vzorec je dinamičen in je zelo primeren za tla, barve pa vnesejo v prostor veselje,« je opisala razloge za posamezne rešitve. V kopalnico, prej brez dnevne svetlobe, so to vpeljali skozi okroglo okno, kar sogovornica opisuje kot svetlobno točko.

V kopalnici se dan začne in konča, zato mora človeku vliti občutek lepega pozdrava, je prepričana arhitektka. Pri tej so ohranili stare ploščice in jih skombinirali s sodobnimi v ujemajočem se svetlo rožnatem tonu. FOTO: Vid Rotar
V kopalnici se dan začne in konča, zato mora človeku vliti občutek lepega pozdrava, je prepričana arhitektka. Pri tej so ohranili stare ploščice in jih skombinirali s sodobnimi v ujemajočem se svetlo rožnatem tonu. FOTO: Vid Rotar


Sicer pa jo je pri tem projektu glede na elemente, ki jih je našla v hiši, prevzela nekakšna nostalgija po 50. letih, ko so bili posamezni prostori hiš in stanovanj pogosto pastelno tonirani. Medtem ko je kopalnici določila svetlo rožnat ton, je ena od spalnic svetlo modra, pri izbiri barve za sobo sina lastnikov pa se je odločila za rumeno.

Kot pri večini svojih projektov je predvidela še zavese, razume jih kot tekstilno opno, ki prostor omehča in naredi prijetnejši. Prav tako je uporabila ogledala, ki v prostor vnašajo več naravne svetlobe, igra svetlobe pa je dopolnjena z več ambientalnimi svetili. Tudi v tej hiši ni umanjkal že skoraj zaščitni znak arhitektke, ki je magistrirala iz kinematografije: pleskarski valjčki za nanašanje vzorčkov, ki so značilnost tako sredine 20. stoletja kot podeželskih hiš. Prepričana je, da je treba pri vikendu vse skupaj narediti oziroma oblikovati tako, da se zdi kot malce začarano.

Pri tem projektu je arhitektko Ano Gruden prevzela nekakšna nostalgija po 50. letih, ko so bili posamezni prostori hiš in stanovanj pogosto pastelno tonirani. FOTO: Vid Rotar
Pri tem projektu je arhitektko Ano Gruden prevzela nekakšna nostalgija po 50. letih, ko so bili posamezni prostori hiš in stanovanj pogosto pastelno tonirani. FOTO: Vid Rotar

 

Atelje, tudi pisateljska soba


Eden od prostorov, ki očitno najbolj pritegne prijatelje v gosteh, je pod novim ostrešjem gospodarskega poslopja, ki še nima povsem določene funkcije. »Možnosti so za zdaj odprte. Obesila sem dve viseči mreži. Sem pozimi umaknemo citruse v loncih, tu občasno prespijo prijatelji. Zanimivo pa je, da ima marsikdo zanj svojo vizijo: Ana jo imenuje joga šala, eden od prijateljev prostor vidi kot atelje, drugi je napovedal, da bo sem prišel, ko bo pisal knjigo,« pravi lastnica. Morda bo tu kdaj tudi kakšna soba za oddajanje.

Prostor, ki se je ustvaril pod novim ostrešjem gospodarskega poslopja, še nima povsem določene funkcije. Vanj so obesili viseči mreži, sem pozimi umaknejo citruse, tu občasno prespijo prijatelji. FOTO: Vid Rotar
Prostor, ki se je ustvaril pod novim ostrešjem gospodarskega poslopja, še nima povsem določene funkcije. Vanj so obesili viseči mreži, sem pozimi umaknejo citruse, tu občasno prespijo prijatelji. FOTO: Vid Rotar


Zadnje besede pa še niso izrekli niti o ureditvi vrta. Z možem sta z njim imela velike načrte, zdaj pa ga namerno prepuščata njegovi poti. Zasadila sta plezalko, nekaj oleandrov, bršljan in začimbe. Sta pa za hišo uredila zelenjavnega, kjer pridelata krompir in čebulo za lastne potrebe, poskusno sta letos zasadila tudi nekaj paradižnika, kumar in buč.

»Ta hiša je precej vplivala na življenje naše družine, saj nam je odprla nove dimenzije druženja. Navezala sva tudi prijateljske odnose s sosedi, ki po potrebi poskrbijo za hišo, vsako leto zanje prirediva piknik, in sva vesela, da tukaj poslej lahko gostiva prijatelje in sorodnike,« priznava sogovornica. Kar jo še navdušuje v teh krajih, sta tišina in mir, pravi, česar denimo v turistično razvitejših Goriških brdih že ni več mogoče užiti toliko.

 

Vikend pri Kostanjevici na Krasu

Velikost hiše: ca. 150 m2
Število sob: tri sobe, kuhinja, kopalnica, atelje
Velikost vrta: ca. 1000 m2
Idejna zasnova prenove: Ana Gruden

Preberite še:

Komentarji: