Imeti slog
»Imeti slog,« je nekoč dejal Gore Vidal, eden najimenitnejših premišljevalcev, esejistov 20. stoletja, »pomeni vedeti, kdo si in kaj želiš povedati, in se pri tem ne ozirati na to, kaj si mislijo drugi.«
Pri nekaterih, četudi jih vidimo prvič, lahko zaznamo, da imajo slog. Že po zunanjosti. Nikakor ne zaradi oblačila z luksuznim podpisom ali bognedaj zaradi kakšne dandanes tako zaželene dizajnerske torbice, ki jo je »pač« treba influencersko pokazati. Daleč od tega. Gre za utelešenje nečesa posebnega. Kar premorejo redki.
Lahko ima nekdo prepoznaven slog frizure, kot jo ima, denimo, že od nekdaj in za vedno legendarna Bernarda Jeklin, ki je s svojim izvirnim slogom pisanja, modrostjo in vizionarstvom za vselej zaznamovala naš prostor s pionirstvom revijalnega tiska in mnogo več.
Spominjam se tudi, daleč nazaj, iz otroštva, ko sem prijateljevala z navihanima bratoma dvojčkoma, Urošem in Alešem, sinovoma svetovno znanega klavirskega dueta Igorja in Alenke Dekleva. Kako sta igrala, kakšen edinstven koncept dveh umetnikov je to bil. In pri njih doma, živeli so v veliki stolpnici v Šiški, smo se vedno počutili svetovljansko. Ne bom pozabila, kako se mi je dopadlo, da »The« Igor Dekleva, valovitih las, vselej tudi zelo prijazen do nas otrok, prav nikdar ni deloval bahaško; ugledni profesor komorne klavirske igre na Akademiji za glasbo v Ljubljani je vedno nosil malone ponošeno usnjeno torbo z notami. Imel je res izjemen slog. V vsem. Celo ko je pospremil svoja šestnajstletna mulca na smučarijo in jima do avtobusa na Kongresnem trgu zadovoljno tovoril žakelj krompirja, ki sta nam ga nato skuhala za večerjo v apartmaju v francoskem Val Thorensu … Nepozaben gospod!
Imeti slog v bistvu pomeni imeti karizmo. Navdihujočo.
