Po desetletjih so še vedno kultni
Kakor vsako leto se bomo tudi letos z okroglimi obletnicami spominjali filmskih stvaritev, ki so vplivale na to, kako gledamo in navsezadnje cenimo filme. Prvi med njimi, že petdeset let eden najbolje ocenjenih filmov in eden tistih, pri katerih tudi po več deset ogledih ne zamenjamo televizijskega kanala, če ga opazimo, je gotovo Boter, prvi v sloviti trilogiji Francisa Forda Coppole. Ob njem smo zbrali še nekaj kultnih in raznovrstnih po žanrih.
Dr. No (1962)
Prvi James Bond in tisti, ki je sprožil navdušenje nad najslavnejšim tajnim agentom na svetu ter predstavil ikonografijo, ki je postala sestavni del vseh bondijad. Istoimensko knjigo Iana Fleminga je v uspešnico leta (novi del z naslovom Iz Rusije z ljubeznijo mu je sledil že leto zatem) spremenil režiser Terence Young. V njem James Bond, ki ga je zaigral Sean Connery, na Jamajki raziskuje umor britanskega tajnega agenta. Sled ga pripelje do otoka, kjer ima svojo postojanko zločinski znanstvenik dr. Julius No (Joseph Wiseman) in tam tudi spozna iskalko školjk Honey Ryder (Ursula Andress), prvo Bondovo dekle.
Švicarska lepotica, ki je dala svetu filma kultni prizor, v katerem iz morja prikoraka v belem bikiniju, z vlogo ni postala le globalni seks simbol, ampak je zanjo prejela tudi zlati globus. Sean Connery je v filmu agentu 007 vlil veliko šarma in dodal nekaj nepogrešljivih delov vsakega nadaljevanja, med njimi slavno predstavitev: »Bond. James Bond.« In ob naročanju njegove najljubše pijače, martinija: »Pretresenega, ne mešanega.«
Lawrence Arabski (1962)
Film je leta 1963 odnesel največ oskarjev in se na podelitvi spopadel z ravno tako kultnim Ubiti ptico oponašalko (Robert Mulligan). Lawrence Arabski je dobil sedem nagrad ameriške filmske akademije (od desetih nominacij), tudi za najboljši film in režijo, Ubiti ptico oponašalko tri, vključno z glavno moško vlogo. Skoraj štiriurno epsko dramo o valižanskem diplomatu, arheologu in pisatelju Thomasu Edwardu Lawrenceu je režiral David Lean, v naslovni vlogi pa je nastopil Peter O'Toole. V njem spremljamo Lawrencea Arabskega v otomanskih provincah Hejaz Vilajet in Velika Sirija v času prve svetovne vojne, zlasti njegov napad na Akabo in Damask ter njegovo vlogo v arabskem narodnem svetu.
Britansko-ameriška produkcija velja za enega najboljših in najvplivnejših filmov v zgodovini kinematografije, kritiki posebej izpostavljajo filmsko glasbo Mauricea Jarreja in direktorja fotografije Freddieja Younga. Vplival je tudi na številne znane režiserje, kot so George Lucas, Stanley Kubrick, Martin Scorsese, Ridley Scott, Brian De Palma, Oliver Stone in Steven Spielberg. Zadnji ga je gledal v kinu, ko je bil še srednješolec. Kot se spominja, ga je film tako prevzel, da je Davida Leana imenoval za svojega guruja, njegov izdelek pa za čudež.
Boter (1972)
Pred dvema letoma smo se ob 50. obletnici spominjali romana o najbolj slavni mafijski družini Corleone izpod peresa Maria Puza, letos je ta obletnica pripadla prvemu delu njegove filmske različice, ki jo je režiral Francis Ford Coppola. Sprva je ponudbo celo zavrnil, češ da je zgodba osladna in senzacionalistična, potem pa so ga menda dolgovi prisilili k temu, da jo je sprejel. Tako avtor kot režiser sta se podpisala tudi pod scenarij filma, ki govori o mafijski družini Corleone z donom Vitom na čelu. Vanj se je prelevil tedaj 47-letni Marlon Brando in v naše vsakdanje življenje vnesel rekla, kot sta »Maščevanje je jed, ki jo je najbolje postreči hladno« in »Pripravil mu bom ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti«.
Za glavno vlogo si je prislužil oskarja, film je bil nagrajen še za najboljši film in scenarij. Z vlogo najmlajšega sina je zaslovel takrat še neznani Al Pacino, v njem so zaigrali še Robert Duvall, Robert De Niro, John Cazale, Diane Keaton …, nekaj vlog pa je Coppola prisodil celo svojim družinskim članom, tudi hčerki Sofii Coppola, tedaj še dojenčici, zdaj pa ravno tako uveljavljeni režiserki. Film s prepoznavno glasbeno spremljavo italijanskega skladatelja Nina Rote je na drugem mestu največjih filmov po presoji ameriškega filmskega inštituta. Pred njim je le Državljan Kane, za njim Casablanca, ki letos prav tako praznuje okroglo,
80. obletnico.
Zadnji tango v Parizu (1972)
Leto 1972 je bilo očitno dobro za Marlona Branda; podobno, kakor je zgodovino filma zaznamoval kot don Vito Corleone v Botru, je tudi z vlogo Paula v erotični drami Zadnji tango v Parizu režiserja Bernarda Bertoluccija. V ospredju je ovdoveli Američan srednjih let, ki začne spolno razmerje z mlado Parižanko; zaigrala jo je takrat komaj 19-letna Maria Schneider. Eksplicitni seksualni prizori so bili preveč za takratno družbo; film je bil premierno prikazan sredi oktobra leta 1972 na newyorškem filmskem festivalu, dva meseca pozneje v francoskih in italijanskih kinematografih. V Italiji ga je po enem tednu policija zasegla, uničila skoraj vse kopije filma, Bertolucci pa je bil obsojen na štirimesečno pogojno zaporno kazen zaradi obscenosti.
Film so v več državah prepovedali, v ZDA so najbolj nazorne prizore izrezali in ga označili kot film za odrasle. Kljub vsemu je postal finančna uspešnica in bil nominiran za dva oskarja (glavna moška vloga in režija). Film pa je za vselej zaznamoval tudi Mario Schneider, ki je pozneje povedala, da se je med snemanjem počutila zlorabljeno. Da se po snemanju filma nista več srečala, ker ga je sovražila, je pred petimi leti (že po igralkini smrti leta 2011 zaradi raka) priznal tudi (ne preveč skesani) Bertolucci. Za prizor posilstva ji namreč ni povedal vnaprej, saj je hotel doseči, da bi bil njen odziv čim bolj avtentičen.
Iztrebljevalec (1982)
V kolektivni spomin filmofilov se je zapisal po izvirnem naslovu Blade Runner. Distopični znanstvenofantastični film, ki je premiero doživel sredi leta 1982, je postavljen v prihodnost, natančneje leto 2019, ko spremljamo upokojenega iztrebljevalca Ricka Deckarda (Harrison Ford). Ravno sprejme novo nalogo in po nerazpoznavnem, temačnem, deževnem in onesnaženem Los Angelesu lovi replikante, prepovedane genetsko modificirane človeške klone, ki jih ni mogoče ločiti od ljudi.
Film režiserja Ridleyja Scotta, narejen po knjižni predlogi Philipa K. Dicka z naslovom Do Androids Dream of Electric Sheep? iz leta 1968, je dobil med kritiki precej mešane odzive, uspeh je sledil z izdajo domačih videov, ki so iz njega naredili enega najprepoznavnejših in najkultnejših znanstvenofantastičnih filmov vseh časov. Zaradi posegov distributerjev je, kot je mogoče prebrati v spletni enciklopediji, nastalo več različic z dodanimi ali odvzetimi prizori in šele ob 25. obletnici prvega izida je izšla različica The Final Cut, v kateri je režiser vendarle ohranil vso umetniško svobodo.
E. T. (1982)
Leto 1982 je zaznamoval še en kultni znanstvenofantastični film, a za bistveno mlajše gledalce, ob katerih so v kinodvoranah uživali tudi njihovi starši. To je bil E. T. – vesoljček Stevena Spielberga, ki pripoveduje zgodbo o nenavadnem prijateljstvu med osamljenim dečkom Elliotom (Henry Thomas) in prijaznim obiskovalcem z drugega planeta, ki ga poimenujejo z angleško kratico za vesoljčka, E. T. (Ekstra-Terrestrial). Ta se kaj hitro znajde v nevarnosti sumničavih vladnih agentov, zato mu poskuša Elliot z brati in sestrami pomagati, da bi se vrnil domov.
Med posebnostmi o tej mladinski avanturi je mogoče prebrati, da so ga v nasprotju z drugimi snemali v kronološkem vrstnem redu, da so lahko otroci bolj doživeto zaigrali. Vesoljčka je oblikoval Carlo Rambaldi, italijanski specialist za posebne učinke, ki je bil s sodelavci nagrajen z oskarjem. Film, v katerem igra tudi Drew Barrymore, je dobil štiri oskarje, predvsem za vizualne in zvočne učinke. Premiero je doživel v Cannesu, takoj ko so ga predvajali v ZDA, je postal uspešnica in po prihodkih prehitel celo Vojne zvezd. Rekord je držal, vse dokler Spielberg ni izdal Jurskega parka. E. T. – vesoljček velja za enega največjih filmov vseh časov.
