Slovenkama zmanjkalo moči, Ostermanova zdaj razume Simone Biles
Slovenski kajakašici na mirnih vodah Anja Osterman in Špela Ponomarenko Janić sta na olimpijskih igrah v Tokiu osvojili končno 17. in 20. mesto.
Odpri galerijo
Anja Osterman med včerajšnjim nastopom. FOTO: Maxim Šemetov/Reuters
V posamični konkurenci v sprintu na 500 metrov sta tako Špela Ponomarenko Janić kot Anja Osterman veslali v finalu C, Ostermanova ga je dobila, Ponomarenko Janićeva pa je bila četrta. Pred tem sta v četrtkovem polfinalu ostali brez boja za najvišja mesta, 28-letna Ostermanova je bila v svoji skupini peta, 39-letna Ponomarenko Janićeva pa šesta.
Mlajša tekmovalka je bila bliže osvojitvi cilja, uvrstitvi v finale A. V polfinalu je bila dolgo časa v dobrem položaju, se borila celo za mesti, ki vodijo v finale A, a kot je sama dejala, ji je nato povsem zmanjkalo moči. V finalu C je nato še enkrat ponovila dobro vožnjo, tudi v njem je na koncu začela popuščati, a je vseeno zadržala prvo mesto, tako da se lahko pohvali, da je tekmovanje v enojcu začela (kvalifikacijska skupina) in končala z zmago.
»To mi ne pomeni kaj dosti, bolje bi bilo, če bi zmagala tisto srednjo vožnjo,« je dejala Ostermanova. »Sedemnajsto mesto nikakor ni to, po kar sem v Tokio prišla, vemo, kako visoke cilje sva imeli s Špelo v dvojcu. V enojcu pa po vsem tem, kar se je dogajalo, nisem mogla več. Ne samo da me bolijo mišice, bolele so me tudi oči. Imela sem povsem rdeče in ni bilo ličila, ki bi mi to lahko skrilo. V takem stanju sem težko dosegla kaj več, čeprav daleč od finala vendarle nisem bila. Veslala sem tako, kot sem si zamislila, zbrano, dobila sem občutek, da lahko pridem do drugega mesta, a zadnjih 30 metrov se je telo vdalo, preprosto je imelo v teh dneh preveč dela,« je dodala.
Po smoli v dvojcu se je bilo še težje postaviti na start izkušeni in z uspehi bogati Ponomarenko Janićevi. Počutila se je sicer bolje kot dan prej, toda to ji ni pomagalo, da bi lahko prišla do odmevnejšega rezultata.
»Polfinale sem začela malo prehitro, pobralo mi je malo moči, ampak najbrž v vsakem primeru ne bi bilo dovolj za prvi dve mesti, ki sta vodili v finale A. Za finale B in C pa mi je bilo povsem vseeno. To je nujno zlo, ki sem ga morala opraviti, da imam vsaj uvrstitev. Vsekakor eno 20. mesto in eno plavanje ni tisto, po kar smo prišli. Tokio zapuščamo žalostni, saj sva prepričani, da sva bili odlično pripravljeni in sposobni vzeti kolajno,« je še vedno razočarana 39-letna tekmovalka.
Primorki imata letos še svetovno prvenstvo. Medtem ko je starejša veslačica prepričana, da tam morata nastopiti, potem pa se odločiti, kako naprej, mlajša o tem še ni prepričana: »Zdaj potrebujem vsaj teden dni odmora. Zdaj nisem z glavo pri stvari, doživljam nekaj podobnega kot najboljša telovadka sveta Simone Biles, ki je bila pripravljena za kolajne, a je zaradi stresa odpovedala svoj nastop. Po prigodi v dvojcu mi je biti tu muka, in ko vidim kakšno sliko iz domačega Kopra, domače plaže, bi dala vse, da bi bila zdaj tam.«
Preizkušnjo na 500 metrov je kasneje dobila Lisa Carrington. Slavila je z lepo prednostjo: ciljno črto je prečkala v času 1:51,216 minute, 0,639 sekunde pred srebrno Tamaro Csipes iz Madžarske. Na tretjem mestu je bila Danka Emma Aastrand, ki je v cilj priveslala s 1,557 sekunde zaostanka za zmagovalko.
Madžar Sandor Totka je bil najboljši v disciplini K-1 na 200 metrov. S časom 35,035 sekunde je bil 27-letni evropski prvak za le 0,045 sekunde hitrejši od Italijana Manfredija Rizze. Britanec Liam Heath, ki je branil naslov prvaka iz Ria 2016 in je v sredo s časom 33,985 sekunde postavil olimpijski rekord, je bil tretji. Totka je zadnji olimpijski prvak v tej disciplini, saj je na programu olimpijskih iger v Parizu leta 2024 ne bo več.
Avstralski dvojec Thomas Green in Jean van der Westhuyzen je osvojil zlato kolajno v sprintu na 1000 metrov. V tesnem boju v drugi polovici finala je v zaključku premagal nemški čoln. Tretje mesto je zasedla Češka. V nemškem čolnu sta Max Hoff in Jacob Schoph večino druge polovice finala držala čoln Avstralcev, v ciljnem delu pa jima je zmanjkalo moči za prvo mesto.
Američanka Nevin Harrison je osvojila prvo zlato odličje v novi disciplini kanu enojec. Komaj 19-letna favoritka je na 200-metrski preizkušnji slavila pred Kanadčanko Laurence Vincent-Lapointe, tretja je bila Ukrajinka Ljudmila Luzan.
Mlajša tekmovalka je bila bliže osvojitvi cilja, uvrstitvi v finale A. V polfinalu je bila dolgo časa v dobrem položaju, se borila celo za mesti, ki vodijo v finale A, a kot je sama dejala, ji je nato povsem zmanjkalo moči. V finalu C je nato še enkrat ponovila dobro vožnjo, tudi v njem je na koncu začela popuščati, a je vseeno zadržala prvo mesto, tako da se lahko pohvali, da je tekmovanje v enojcu začela (kvalifikacijska skupina) in končala z zmago.
»To mi ne pomeni kaj dosti, bolje bi bilo, če bi zmagala tisto srednjo vožnjo,« je dejala Ostermanova. »Sedemnajsto mesto nikakor ni to, po kar sem v Tokio prišla, vemo, kako visoke cilje sva imeli s Špelo v dvojcu. V enojcu pa po vsem tem, kar se je dogajalo, nisem mogla več. Ne samo da me bolijo mišice, bolele so me tudi oči. Imela sem povsem rdeče in ni bilo ličila, ki bi mi to lahko skrilo. V takem stanju sem težko dosegla kaj več, čeprav daleč od finala vendarle nisem bila. Veslala sem tako, kot sem si zamislila, zbrano, dobila sem občutek, da lahko pridem do drugega mesta, a zadnjih 30 metrov se je telo vdalo, preprosto je imelo v teh dneh preveč dela,« je dodala.
Razume, kako se počuti Simone Biles
Po smoli v dvojcu se je bilo še težje postaviti na start izkušeni in z uspehi bogati Ponomarenko Janićevi. Počutila se je sicer bolje kot dan prej, toda to ji ni pomagalo, da bi lahko prišla do odmevnejšega rezultata.
»Polfinale sem začela malo prehitro, pobralo mi je malo moči, ampak najbrž v vsakem primeru ne bi bilo dovolj za prvi dve mesti, ki sta vodili v finale A. Za finale B in C pa mi je bilo povsem vseeno. To je nujno zlo, ki sem ga morala opraviti, da imam vsaj uvrstitev. Vsekakor eno 20. mesto in eno plavanje ni tisto, po kar smo prišli. Tokio zapuščamo žalostni, saj sva prepričani, da sva bili odlično pripravljeni in sposobni vzeti kolajno,« je še vedno razočarana 39-letna tekmovalka.
Primorki imata letos še svetovno prvenstvo. Medtem ko je starejša veslačica prepričana, da tam morata nastopiti, potem pa se odločiti, kako naprej, mlajša o tem še ni prepričana: »Zdaj potrebujem vsaj teden dni odmora. Zdaj nisem z glavo pri stvari, doživljam nekaj podobnega kot najboljša telovadka sveta Simone Biles, ki je bila pripravljena za kolajne, a je zaradi stresa odpovedala svoj nastop. Po prigodi v dvojcu mi je biti tu muka, in ko vidim kakšno sliko iz domačega Kopra, domače plaže, bi dala vse, da bi bila zdaj tam.«
Zlato Novozelandki Carringtonovi in Madžaru Totki, premierna preizkušnja v kanuju enojcu
Preizkušnjo na 500 metrov je kasneje dobila Lisa Carrington. Slavila je z lepo prednostjo: ciljno črto je prečkala v času 1:51,216 minute, 0,639 sekunde pred srebrno Tamaro Csipes iz Madžarske. Na tretjem mestu je bila Danka Emma Aastrand, ki je v cilj priveslala s 1,557 sekunde zaostanka za zmagovalko.
Madžar Sandor Totka je bil najboljši v disciplini K-1 na 200 metrov. S časom 35,035 sekunde je bil 27-letni evropski prvak za le 0,045 sekunde hitrejši od Italijana Manfredija Rizze. Britanec Liam Heath, ki je branil naslov prvaka iz Ria 2016 in je v sredo s časom 33,985 sekunde postavil olimpijski rekord, je bil tretji. Totka je zadnji olimpijski prvak v tej disciplini, saj je na programu olimpijskih iger v Parizu leta 2024 ne bo več.
Avstralski dvojec Thomas Green in Jean van der Westhuyzen je osvojil zlato kolajno v sprintu na 1000 metrov. V tesnem boju v drugi polovici finala je v zaključku premagal nemški čoln. Tretje mesto je zasedla Češka. V nemškem čolnu sta Max Hoff in Jacob Schoph večino druge polovice finala držala čoln Avstralcev, v ciljnem delu pa jima je zmanjkalo moči za prvo mesto.
Američanka Nevin Harrison je osvojila prvo zlato odličje v novi disciplini kanu enojec. Komaj 19-letna favoritka je na 200-metrski preizkušnji slavila pred Kanadčanko Laurence Vincent-Lapointe, tretja je bila Ukrajinka Ljudmila Luzan.
