To ni zgodba o preteklosti, ampak o prihodnosti

Pripovedi prekaljenih mornarjev iz Hrvaške in Slovenije. S festivalom v Starem Gradu podaljšujejo turistično sezono.
Fotografija: Slovenijo so zastopala štiri tradicionalna plovila, med posadkami je bila tudi skupina študentov fakultete za pomorstvo. FOTO: Simona Bandur
Odpri galerijo
Slovenijo so zastopala štiri tradicionalna plovila, med posadkami je bila tudi skupina študentov fakultete za pomorstvo. FOTO: Simona Bandur

»To je ladja iz preteklosti, ki ponuja odgovor za prihodnost: preživimo lahko le s sodelovanjem in empatijo.« Besede moža, sedečega na robu stare barke, so se zlivale z zvoki morja, pa vendar se je zdelo, kakor da so se ujele v trikot­no jadro gajete falkuše, kot temu tradicionalnemu plovilu pravijo v hrvaškem jeziku. Ekipa iz Komiže na Visu se je udeležila festivala pomorske dediščine Dnevi v zalivu v Starem Gradu na Hvaru, katerega častna gostja je bila tokrat Slovenija.

image_alt
Slovenija je častna gostja festivala pomorske dediščine

Mož na robu barke, z obrazom, malo skritim pod čepico z napisom Geo­park Viški arhipelag, in globokim glasom, značilnim za pripovedovalca zgodb, je bil Joško Božanić - Pepe, doktor znanosti, pesnik, prozaist, poznavalec pomorske dediščine, dialektolog ... A na črni falkuši z imenom Comeza-Lisboa, »simbolu hrvaške pomorske dediščine«, je bil predvsem del posadke, ki je tisto dopoldne zaplula po zalivu Starega Grada in skupaj z drugimi starimi barkami ustvarjala kontrast s sodobnimi plovili, kakršna danes skoraj zakrivajo kuliso slikovitega mesteca.

Joško Božanić, strastni raziskovalec pomorske dediščine in pripovedovalec FOTO: Simona Bandur
Joško Božanić, strastni raziskovalec pomorske dediščine in pripovedovalec FOTO: Simona Bandur

Posebnost barke je v tem, da je sestavljena iz dveh delov, pravzaprav sta to dve plovili v enem, je pojasnil Božanić in potrepljal lesene stranice. »Če ima te nameščene, je primerna za prevoz tovora in jadranje, če jih odstranimo, pa za ribolov.« Zgodovina gajete sega po njegovem pripovedovanju vse do nastanka starega Rima, ideja, da bi falkušo, posebni komiški tip gajete, obudili, pa je vzniknila, ko so našli zadnjo izmed njih, Cicibele. Ostanki barke, ki je potonila avgusta 1986 pri Biševu, so zdaj v muzeju, po njej pa so naredili Comeza-Lisboo (ime, ki pomeni Komiža-Lizbona, je dobila zaradi sodelovanja na svetovni razstavi v Lizboni leta 1998) in kmalu še tri podobne.

Comeza-Lisboa je ena od štirih na novo zgrajenih gajet iz Komiže na Visu. FOTO: Simona Bandur
Comeza-Lisboa je ena od štirih na novo zgrajenih gajet iz Komiže na Visu. FOTO: Simona Bandur
Ta tradicionalna plovila, zaščitena kot kulturna dediščina, zdaj priložnostno plujejo in pripovedujejo. Zadnje veliko potovanje je bilo julija letos v Strasbourg, do evropskega parlamenta – da bi povedali njihovo zgodbo. »Ta barka s sabo prenaša sporočilo, kako preživeti v najtežjih razmerah,« je poudaril Božanić. »Zato sem rekel: Poglejte, gospodje, nismo prišli sem, da bi vam pripovedovali o prastari ladji, ampak o prihodnosti. Kajti sodobni človek nima odgovora na izzive, ki so pred njim. Preživeti je mogoče le s sodelovan­jem in empatijo.« Tako so v težkih razmerah v zgodovini preživeli tudi Komižani: »Če so kateremu od ribičev delfini uničili mreže, so mu vsi prišli pomagat. Če je barka potrebovala pomoč ob nenadnem slabem vremenu, so spet vsi prihiteli, skupaj so se uprli gusarjem …«

 

 

Lokalna zvezdnica

Čeprav se je ribištvo do danes bistveno spremenilo, so lokalni ribiči z majhnimi barkami prispodoba tega, čemur pravimo trajnostni ribolov, saj lovijo selektivno, tako da rib ne ogrožajo, je razmišljal Joško Božanić, preden je Comeza-Lisboa izplula iz zaliva Starega Grada proti domačemu Visu, gostje pa smo prestopili na domačo zvezdnico, Rono I.

Josip Novak (desno), lastnik Rone I., in znani lokalni ribič in recitator lokalnih pesmi Bartol Dulčić. FOTO: Simona Bandur
Josip Novak (desno), lastnik Rone I., in znani lokalni ribič in recitator lokalnih pesmi Bartol Dulčić. FOTO: Simona Bandur
Nekaj zvezdniškega statusa je bela barka iz Starega Grada dobila z manjšo vlogo v muzikalu Mamma Mia!, kot je ponosno povedal njen kapitan Josip Novak. Obnovljeno ladjo iz leta 1942 so filmarji opazili na rivi v Splitu in jo – skupaj s še nekaterimi drugimi plovili – vključili v produkcijo, je dodal sogovornik, o zvezdniški ekipi pa: »Pierce (Bros­nan, eden glavnih igralcev v filmu, op. p.) je krasen človek.« Med razigrano ekipo na palubi se je nemudoma razvila debata, kaj ga je delalo tako krasnega, morda lepe napitnine, a Josip Novak se je samo nasmihal. Rona I. je zdaj del družinskega posla, skupaj z ženo, hčerko in sinom se trudijo, da jo ohranijo takšno, kakršna je. Barka je najbolj zaposlena v času poletne sezone, ko pripravljajo za turiste plovbo ob sončnem zahodu s šampanjcem – kajpak ob spremljavi glasbe iz omen­jenega muzikala. A na tej plovbi je najbolj odmevalo recitiran­je Bartola Dulčića, ribiča, kmeta in interpretatorja lokalnih pesmi.

Rona I. je del družinskega posla. FOTO: Simona Bandur
Rona I. je del družinskega posla. FOTO: Simona Bandur

Stari mački iz Slovenije

Ena največjih zvezd med tradicionalnimi plovili, zbranimi minuli konec tedna v Starem Gradu, je bila barka Stari maček, z letnico 1906 tudi najstarejša med njimi. Mož za njenim krmilom je Janez Šabec, predsednik Društva ljubiteljev starih bark iz Pirana, ki sicer prihaja iz Ilirske Bistrice, a si je od trenutka, ko je prvič zaplul s prijatelji, zaželel, da bi kdaj tudi sam imel barčico. Pred približno 40 leti jo je odkril na Murterju. Bila je v zelo slabem stanju, zato odkup ni bil težava, je pripovedoval. »Takrat sem bil popolnoma neizkušen, zato mi je pri obnovi pomagal zdaj že pokojni prijatelj in ladjedelec Ivan Krpetič. To barko sva z dogodivščinami za manjšo knjigo nato pripeljala v Piran in jo začela restav­rirati.« Proti Hvaru so trije člani posadke pisanega Starega mačka – ali tri veverice, kakor jih je opisal Šabec – jadrali dvanajst dni, zdaj so na poti proti domu.

Največje in najstarejše plovilo na festivalu Dnevi v zalivu na Hvaru FOTO: Simona Bandur
Največje in najstarejše plovilo na festivalu Dnevi v zalivu na Hvaru FOTO: Simona Bandur

Del približno 30-članske slovenske ekipe na festivalu so bile tudi veslačice iz društva Voga Veneta Piran. »Oživljamo stari način ves­lanja stoje, ki je bil značilen za nizke vode, denimo v Beneški laguni, a tudi za slovensko obalo. S plovilom, imenovanim topo, so nekoč ženske prevažale, na primer, sadje in zelenjavo iz Sečovelj ali Seče v Piran na tržnico,« je povedala Pirančanka Milka Senkovič.

Stari znanec vseh sogovornikov je slovenski morjeplovec Mitja Zupančič, urednik revije eMorje in vodja slovenske odprave na Dneve v zalivu. Na zadnji dan prireditve je bil z glasom pri koncu, a zadovoljen, saj so bili slovenski šotor in predstavit­ve lepo obiskani. »Mislim, da smo dokazali, da imamo, čeprav smo z majhnega koščka Jadrana, precej pokazati in da razumemo morje.«

Mitja Zupančič je bil vodja slovenske odprave. FOTO: Simona Bandur
Mitja Zupančič je bil vodja slovenske odprave. FOTO: Simona Bandur

Glede pomembnosti tovrstnih prireditev pa se je strinjal z Joškom Božanićem: »Spoštujmo tradicijo za prihodnost. Kaj smo se iz tradicije naučili? Lesena barka je narejena iz lesa, les je živa stvar in tudi barka je živa. Ko se rodi, dobi ime. Včasih je bila za gospodarja najpomembnejša za preživetje družine. Skozi čas se je to seveda spremenilo, se pa zdaj radi vračamo k temu in ozaveščamo o pomenu naravnega in tradicije,« je dejal.

Hrvaški turizem se z novo strategijo sicer usmerja k vzdržnosti, kot je spomnil, toda pri tem pozornost namenjajo predvsem petzvezdičnemu turizmu hotelskih nastanitev in petzvezdične navtike. »Toda morje mora biti dostopno vsem in vsem vsaj v nekem delčku leta tudi dosegljivo. Ne moremo delati vzdržnostnega turizma samo za petzvezdično ponudbo, ampak za vse,« je poudaril Zupančič.

Preberite še:

Komentarji: