Bruhale so, padale s čolna, se srečale z nevarno ribo
Le zakaj je veslala čez Atlantik? Mar bi ta čas kopala njivo, zidala hišo, se zabavala na plesnih vajah, počela sebi ali družbi koristno delo. Tako se je vprašal dežurni sitnež na spletu iz varnega domačega zavetja, ki še nikoli ni šel na goro. Lahko je kopati njivo, zidati hišo in plesati, težje je preizkusiti in najti sebe. Ana Žigić je prva Slovenka in prvo dekle z območja nekdanje Jugoslavije, ki je na oceanu našla pot in odgovor.
Z Ano Žigić smo govorili po telefonu, ker počiva na Antigvi in se regenerira po težki preizkušnji, celi žulje na dlaneh in zadnjici, pridobiva spet tiste mišice, ki so potrebne za hojo po kopnem, in čaka, da se ji bo kopno prenehalo zibati.
Od kod želja po takšni preizkušnji?
Veslam od enajstega leta. Pred dvema letoma mi je ena od soveslačic pripovedovala o veslanju čez Atlantik in me navdušila. Potem sem na družbenem omrežju videla zapis Victorie Monk, ki je vabila dekleta, da sestavimo posadko. Morala sem sprejeti izziv.
Ana velja za prvo veslačico s slovenskim in srbskim državljanstvom, ki je preveslala Atlantik. Živi v Angliji, poročila se je s Kanadčanom v Kanadi in Črni gori, kjer živi njen dedek.
Ste se zavedali, za kakšno žrtvovanje gre?
Viki je kot skiperka pripravila dober načrt. Najprej smo podpisale pogodbo, s katero smo se zavezale k uresničevanju vrednot in ciljev tega projekta (naš projekt ima tudi dobrodelno noto) in da bomo za dosego teh ciljev prispevale vse, kar lahko. Vendar nobena ni povsem dojela, kako težko bo in kako se bo vse izšlo.
Koliko denarja ste morale zbrati?
Potrebovale smo 200.000 funtov. Najdražji je bil čoln, več kot 90.000 funtov. Veliko denarja smo porabile že za priprave in opremljanje, saj smo imele nekoga, ki nas je eno leto vodil in treniral.
Kakšen čoln ste izbrale?
Marin Medak (Slovenec, ki je že preveslal Atlantik, op. p.) je pravilno ocenil, da smo imele res zelo dober in hiter čoln. Ko smo ga napolnile z vso opremo in dvema veslačicama, je tehtal 1400 kilogramov.
Oprema pomeni seveda tudi hrano. Koliko hrane?
Morale smo je vzeti toliko, da bi zaloga zadoščala za vsaj 55 dni, načrtovale smo, da bomo ocean preveslale v manj kot 40 dneh. S seboj smo vzele vsaj 80 kalorij na kilogram telesne teže na dan. Za mojo težo to pomeni približno 4500 kalorij na dan. Pred tekmo je moralo vseh 38 posadk posebni inšpekciji dokazati, da imamo dovolj hrane. V teh 39 dneh sem shujšala deset kilogramov. Že prve štiri dni smo zelo trpele za morsko boleznijo. Tri dni sploh nismo jedle.
Je bila morska bolezen najtežji del?
K sreči so nas valovi potiskali v pravo smer. Bolj stresno je bilo sredi dirke, ko se je morje umirilo, vendar je zapihal veter v nasprotno smer. Nismo mogle veslati proti vetru, zato smo morale vreči viharno sidro. To je kot nekakšno manjše padalo, ki se pod vodo razpre in preprečuje, da bi nas veter močno oddaljeval od začrtane poti. Morale smo preprosto sedeti in čakati. Trajalo je kakih pet dni in v tem času nismo mogle veslati.
ℹOna
vesla!
Ana Žigić je s tremi dekleti iz Velike Britanije (ekipa si je nadela ime There She Rows – Ona vesla) v 39 dneh, 16 urah in 25 minutah preveslala pot med Kanarskimi otoki in Antigvo v Karibih. Največjega veslaškega izziva na svetu se je udeležilo 38 posadk. Posadka Ona vesla je bila skupno osma in druga v ženski konkurenci.
Toda po drugi strani ste si vsaj malo odpočile od veslanja.
Ja. Nekoliko več smo počivale in spale, oprale smo čoln, šle celo pod vodo, da smo očistile trup pod vodo, na katerem se hitro naberejo alge in drugi organizmi, ki otežujejo plovbo.
Torej neskončna temna modrina pod vami. Slab občutek?
Nikoli nisem videla take modrine, 5000 metrov globoke. Preden smo šle v vodo, smo s podvodno (»gopro«) kamero preverile, ali v bližini ni kakšnega morskega psa.
Verjetno ste bile privezane na čoln?
Pravila udeležbe na taki regati od vseh udeležencev zahtevajo, da so ves čas privezani na čoln, sicer bi nas diskvalificirali. Če bi katera padla v morje in ne bi bila povezana, bi jo izgubile, tako hitro se lahko čoln oddalji od človeka. Tudi nam se je zgodilo, da sta Viki in Abbey padli v morje med veslanjem. Bilo je precej napeto.
Le kako se je to zgodilo?
Dvakrat sta padli, ob dveh različnih priložnostih. Najprej Abbey, in to sredi noči. Sledilo je dramatično reševanje iz morja. Potem smo večkrat premlevale, kaj bi se zgodilo, če ne bi bila privezana.
To pa je strašljivo. Ali ste imele priložnost loviti ribe?
Ne. Zelo smo bile osredotočene na dirko in nismo imele časa, da bi počele še kaj drugega. Na krovu ni bilo veliko prostora. Hrane sploh nismo kuhale. Jedle smo samo že pripravljeno, saj nismo imele prostora za kuho. Vseh 39 dni nismo zaužile enega samega toplega obroka. Dvakrat smo prižgale grelnik: enkrat smo si naredile kavico in enkrat vročo čokolado.
O čem se sanja sredi oceana?
Oh, moj bog, o vsem mogočem! Vsak dan sem govorila z mamo po telefonu in ji pravila, kaj vse bi jedla. Rekla sem ji, da močno pogrešam njeno sarmo. Kolegicam nisem mogla dopovedati, kako je sarma dobra.
S hrano ste se celo zastrupili.
Nekaj zalog je zalila voda in del hrane se je pokvaril. Neke noči sem bila tako lačna, da sem morala jesti. Že med jedjo sem čutila čuden okus, a sem to pripisovala spremembi okusa. Ta se namreč zaradi soli in lakote na morju zelo spremeni.
Ste samo bruhali ali imeli tudi druge prebavne težave?
Oboje hkrati. In to je zelo težko. Še posebej v razmerah, ko je tvoja kopalnica v obliki vedra. In si le dober meter stran od druge veslačice. Morala sem zbuditi Viki, počutila sem se dodatno slabo, ker sem ji kratila spanec. Če bi se mi to zgodilo doma, bi spala ves dan. Na oceanu te možnosti ni bilo.
Je oprema zdržala?
Dvakrat so se zlomile vilice za veslo. Pokvaril se nam je BGAN, satelitska povezava za internet. Imeli pa smo satelitske telefone, ki so delovali dobro. Težave smo imeli tudi s sistemom za krmiljenje in smo zadnji teden s težavo ohranjali pravo smer. S pomočjo tistih, ki so nas spremljali s kopnega, smo pogosto preverjale položaj čolna in večkrat ugotovile, da veslamo iz idealne smeri in po nepotrebnem dodajamo milje.
»Seveda se počutim Slovenko. Vedno se po malem jezim na očeta, ker v mladih letih ni bil strožji in zahteval, da se poleg srbščine učim tudi slovensko.«
Kaj pa največja nevarnost, s katero ste se srečale?
Vem, da se zdi neverjetno, toda nekateri valovi so bili tako visoki, da na trenutke niti zvezd nismo več videle. Strah nas je bilo mečaric, saj smo vedele, da je mečarica enemu od čolnov med dirko trikrat predrla trup. Čoln se sicer ne potopi, ampak vanj pride voda in povzroči vrsto težav. Ko smo bili na viharnem sidru, smo v nekem trenutku v vodi opazili nekaj zelo velikega, kar je krožilo okoli čolna.
In kaj je bilo?
Enkrat je zadelo ob čoln in najprej smo pomislile na morskega psa. Morda ni bilo najbolj pametno, ampak kamero sem dala z roko v vodo, da bi posnela, kaj je. Bila je velika mečarica, ki je lovila drugo ribo pod našim čolnom. Na srečo je raje lovila ribo kot naš čoln.
Je bila dirka bolj fizično ali bolj psihično naporna?
Psihično. Sama sem imela še dodatne težave, ker imam endometriozo, in to mi je povzročalo velike bolečine. S takšno boleznijo je bilo veslanje dodaten izziv. Lahko zdržim z malo hrane, težko pa prenašam malo spanca.
Kako živijo štiri osebe na čolnu, kjer ni prostora za intimnost?
Če bi naročala nov čoln, bi morda povečala krov za kakšno ped, saj je bilo čez dan v kabini tudi 50 stopinj Celzija, prevroče, da bi počival v njej, na krovu pa ni bilo prostora. Zato smo trpele. Ponoči pa je v kabini vse vlažno.
Precej pozornosti smo posvetile medsebojnim odnosom. Učile smo se, kako se spoštovati in se razumeti, kakšnega odnosa si želimo, ko smo potrte ali slabe volje. Nekatere smo želele biti same in tiho, druge so si želele preprostega objema. Vsak dan smo izvedle nekakšen bojni krik v objemu. Vse štiri smo se močno objele in na vso moč kričale proti morju. Dobra plat je bila, da se nismo prepirale.
Kdo je vodil posadko in imel zadnjo besedo?
Viki je bila skiperka in voditeljica. Imele smo pravilo, da morata pri vsaki odločitvi sodelovati vsaj dva para očes. Zaradi utrujenosti se miselni procesi upočasnijo. Zato sva o vsaki potezi odločali najmanj dve. Če sem na primer privezovala kak vozel, sem to počela na glas in govorila, kaj počnem. Tako smo se skušale izogniti napakam. Skupaj smo odločale in skupaj prevzemale breme.
Kako komentirate poklon Marina Medaka, da ste dekleta to pot opravile šest dni hitreje, kot je uspelo njim?
Na veslaški preizkušnji Atlantic Challenge vsako leto postavljajo nove rekorde. Največ je seveda odvisno od vremena. V ženski konkurenci smo hotele zmagati, a nam ni uspelo (bile smo druge). Veslači prihajajo vsako leto bolj motivirani, natrenirani in opremljeni. Čolni postajajo lažji in hitrejši. Odločene smo bile prečkati ocean kolikor se da hitro. Vendar hkrati tudi čim bolj varno. Med pripravami smo se pogovarjale z najmanj 20 posadkami, ki so to pot že opravile, in vsaka nam je dala nekaj zlatih nasvetov, zaradi katerih smo bile lahko za spoznanje hitrejše in varnejše. Verjetno bodo veslaške posadke nekoč presegle tudi rekord, ki ni bil presežen od leta 2017. Dosegla ga je posadka kitajskih deklet, ki je Atlantik preveslala v 34 dneh. Najhitrejša moška posadka je pot letos opravila v 35 dneh.
Kaj vam je tekma razkrila?
Približno osem let sem zelo trpela zaradi svoje bolezni, preden sem ugotovila, kaj me tako muči. Če ne bi imela prijateljice, ki mi je pomagala to odkriti, ne bi nikoli zvedela, ker je bolezen tako skrita. Če imaš prave ljudi okoli sebe, lahko preveslaš tudi ocean. Niti ni nujno preizkušati se na oceanu. Eden od motivov je bil navdušiti vsaj nekaj deklet, da se posvetijo stvarem, ki jih imajo rade, dejavnostim, ki jim bodo pomagale, da se bodo lahko borile zase. In da bodo razumele, da se je zase treba potruditi.
Kaj počnete zdaj?
Odgovarjam vam ravno med masažo v Antigvi. Privoščila sem si počitek. Tukaj sta me pričakala mož in mama. Obema dolgujem veliko, ker sta me podpirala in pomagala med pripravami in tekmo. Z možem sva že govorila, da bova čez kakšno leto morda ponovila isti izziv v paru. Ne vem, ali ga bova res, se je pa za idejo močno zagrel.
Glede na to, da je vaš mož Kanadčan, kje bosta živela?
Najprej si bova privoščila daljše potovanje, medene mesece, za katere lani kljub dvojni poroki nisem imela časa. Ne vem natančno, kaj bom počela v življenju. Nekaj časa sem delala v športnem marketingu. Predvsem ne nameravam ostati predolgo na istem mestu.
Za Slovenijo ste prišli v zgodovino, ker ste prvi (iz regije) preveslali Atlantik. Koliko se počutite Slovenko, kljub temu da ne govorite slovensko?
Seveda se počutim Slovenko. Slovenci govorite prehitro, da bi vas razumela, počasi pa lahko berem v slovenščini in bi se rada bolje naučila očetovega jezika. Vedno se po malem jezim nanj, ker v mladih letih ni bil strožji in zahteval, da se poleg srbščine učim tudi slovenščine. Verjetno me ni hotel obremenjevati.
Če ne boste ponovili tega podviga, boste zagotovo našli drug izziv.
Saj so še drugi »oceani«.
