Ne piha vsak veter povsod iz iste smeri
Pred dnevi se je na družbenih omrežjih vnela razprava o vetrovih in njihovih imenih. Kriv pa je bil lebič, ki bi skoraj sesul del Pirana. Mlajše dekle se je javilo z opazko, kaj si spet izmišljajo novinarji, ki pišejo o »neznanem« lebiču. No, pred nekaj dnevi je društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija iz Pirana ob pravem času predstavilo novo knjižico z naslovom Vetrovi na Jadranu, avtorjev Bojana Bujića s Hvara in Pirančanke Mire Ličen. Knjižica se posveča predvsem poimenovanju vetrov in etimologiji in manj fizikalnim ter sinoptičnim posebnostim.
Z imeni vetrov je križ. Še posebej ob morju s tako burno in bogato zgodovino ter kulturo, ob katerem živi toliko različnih narodov. Poseben križ je tudi, da ne piha vsak veter povsod iz iste smeri. Ampak to bi še šlo, če ne bi vsak od vetrov imel še nekaj »mladih«, torej nekaj različic glede na to, iz katere smeri in v kakšnih vremenskih okoliščinah zares pripiha.
Za nastanek knjige, ki je natisnjena v treh jezikih (še v hrvaščini in italijanščini), ima največ zaslug piranska akademska slikarka Mira Ličen, ki je že leta 2014 na eni od razstav v Starem gradu na Hvaru srečala zaslužnega profesorja muzikologije na Oxfordu Bojana Bujića, sicer poznavalca stare glasbe, vendar je za svoje prijatelje napisal kratek priročnik o vetrovih. Takole je pojasnil: »Zamisel se je porodila, ko smo se s prijatelji (večinoma s severa Evrope), nevajenimi morja, odpravljali s na plovbo s čolnom. Začele so se razprave o vremenskih razmerah, pogovor pa se je nato prelil v dolge razlage o vetrovih, njihovih imenih in značilnostih.« Sprva je napisal priročnik le na dveh straneh, kasneje je dodajal razlage in avtor prizna, da ga je navdušenje pri omenjanju rimskih in italijanskih klasikov nemara zaneslo celo predaleč. V knjigi navaja verze Vergila in Danteja, Petrarke in Ariosta vse do Luigija Tansilla. Prebiral je strokovnjake etimologe in za pomoč in nasvete o konkretnih vetrovih povprašal tudi kapitana Nikola Kovačevića Rudana in dr. Draga Škarpa.
Za razliko od severnoevropskih jezikov, ki vetrove ločijo predvsem po smeri kompasa, imajo sredozemski vetrovi svoja imena. Nemalokrat pa med ribiči in pomorščaki izbruhnejo nesoglasja, ki se nato razvijejo ali odpravijo v dolgih debatah, poudarja Bujić in doda: »Prebivalci severne Evrope menijo, da se samo oni borijo s hudimi vetrovi, sredozemske pa imajo za neškodljive in osvežujoče. To je napačno, saj tudi na Jadranu hitre nenadne spremembe vremena presenetijo neizkušene na morju, ko doživijo orkanske zračne tokove in valove.«
Bojan Bujić navaja pregovore (kot je: Vsak val ima svoj veter.) in citate, posamezne verze starih pesnikov. Predvsem pa poudarja, da njegovi podatki in imena temeljijo na izkušnjah srednjega Jadrana, posebej z območja starograjskega zaliva na Hvaru. Kot klasično izobražen mož ne pozabi dodati, da so se grški vetrovi rojevali v Trakiji, Rimljani pa so Eolovo kraljestvo postavili na otok Lipari.
Logične in nelogične izpeljanke vetrovnih imen
Severnemu vetru pravi grego (pri nas je to tramontana), beseda izhaja iz italijanske besede grecale za severovzhodnik. Nenavadno pri tej besedi je, da izhaja iz vetra, ki bi naj pihal iz Grčije, kar pa na Jadranu ne more biti severna smer. Burja je severovzhodnik, ki sta ga omenjala že Dante in Petrarka, vendar še nista ločila med jasno (anticiklonsko) in temno (ciklonsko) burjo. Levant je vzhodnik, jugo (tudi široko ali šilok) je jugovzhodnik, strogo južni veter je oštro (iz latinskega auster - južni). Hrvaški izraz (oštro) se povsem po naključju ujema s tem, da je tudi v resnici oster oziroma rušilen.
Uradno ime knjige v treh jezikih je Ventorum Tabula AC Desriptio. Založilo jo je Društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija Piran, za likovno opremo je poskrbela Mira Ličen, prevod v slovenščino Irena Urbič in Gašper Malej. Izšla je v 400 izvodih, obsega 71 strani.
Lebič, jugozahodnik, ki mu pravjo tudi garbin (toda poznavalci pravijo, da je med garbinom, ki je neženješi, in lebičem razlika), omenja že Ariosto v svoji viteški pesnitvi Besni Orlando: » ... a kruti Lebič še vodám gospoduje. Ta čez morje tako močan se zaganja in iz temnih ust se v svet poganja, nenehno pošilja hitre tokove brž stišanega, nemirnega morjá, da urneje nosi brod skoz valove, ... krmar pa zboji se, da na konec sveta ponese ga, raztrešči ali pahne do dna.« (prevod Gašper Malej).
Na Hvaru pravijo zahodniku pulenat (na Dugem otoku sicer punenat, Slovenci pa ponent). Tudi pri maestralu, (maištralu), ki je najbolj značilen poletni veter, je precej razlik. Avtor opozaraja, da ga ne smemo primerjati s francoskim mistralom, ki je severni veter. Ob naši obali piha od jugozahoda do zahoda in potuje s soncem. Pri tramontani, ki je za nas severni veter, avtor opozarja, da je etimologija zavajajoča, saj da ne izhaja iz italijanske besede sončni zahod (tramonto), temveč pomeni onstran (izza) gora.
Novim rodovom manjka klasična izobrazba
Mira Ličen je ilustrirala vetrove in je že ob prebiranju priročnika menila, da bi zaslužil bogatejšo, knjižno izdajo. »Zdelo se mi je zanimivo, da je predstavil vetrove skozi stare pesnike in njihove posamezne verze. Pozabili smo razmišljati na ta način. V sodobni umetnosti kar malo manjkajo izkušnje in znanje, ki so jih vedeli in pripovedovali stari modreci in umetniki. Mladim ustvarjalcem manjka klasična izobrazba. Knjižico sem pestovala in prenašala do lani, ko sem bila dva meseca v Parizu in sem se lotila upodabljanja vode in vetra po Sončni pesmi svetega Frančiška. Tedaj sem se lotila ilustracije tudi knjige o vetrovih.«
Toda, kako upodobiti veter? »Najpogosteje povezujemo veter z valovi in morjem. Ko sem bila na Kornatih, sem najbolj občudovala veter v oljkah. Ni samo silovit, ni samo tak, da lomi veje, ampak je vseh barv in šumov,« pravi Mira Ličen. Kateri veter je njen? »Moj veter je burja. Jugo je pretopel in nas tlači, burja vse razčisti, pomete smeti, vzburi duha. Prevzela me je že od malih nog.«
Vetrove na Jadranu bodo prihodnje leto (poleti) predstavili tudi na Hvaru.
