V hiši biti, pod budnimi Janusovimi očmi
Zastavek moderne filozofije, ki se izrazito oklepa prostora govorice.
Odpri galerijo
Ko se vprašamo, kaj pomeni misliti, se samodejno sproži tudi vprašanje časa, z njim sočasnosti (kontemporalnosti) in z njim vprašanje sodobnosti. Foto: Loic Venance/AFP
Knjiga filozofa Deana Komela sodi med zahtevnejše branje, v tem dobro posname Heideggerjevo vprašanje: Kaj se pravi misliti? Široko zasnovano premišljevanje o prostoru filozofije, o govorici, mišljenju, spominu kot nečem bistvenem za filozofijo, in seveda še marsikaj, kaže tudi na njegovo izjemno poznavanje zgodovine filozofije.
V naboru znanja v tem velikem duhovnem in vednostnem polju se je sam približal filozofski hermenevtiki, torej, kot sam pravi, loku oziroma prebojni liniji, ki gre od Schleiermacherja prek Diltheya do Heideggerja.
Ko pridemo čez tekste do sklepnega dela knjige, vidimo, da ni ostal le na kritični razdalji opazovalca, poznavalca in opisovalca miselnih tokov, temveč se je vanje izpovedno vpletel tudi sam. V dileme kontemporalnosti, torej sočasnosti, je položil tudi slovenščino in s tem sledil svoji začetni hermenevtični zastavitvi, namreč, da ta ne rabi metode, kajti dovolj ji je govorica.
Taka drža se kot rdeča nit vleče skozi vso knjigo. Tako bo v poglavju Govorica kot prostor filozofije, filozofija kot kraj govorice prenesel Gadamerjevo misel, da se filozofija poraja iz stiske govorice, tudi Heideggerjevo misel, da je govorica hiša biti, pa Deleuzovo, Vattimovo in Derridajevo razpravljanje o mišljenju diference (razlike).
Gre za zastavek moderne filozofije, ki se izrazito oklepa prostora govorice, iz česar avtor spet prek Gadamerja izpelje, kako v tem prostoru najdemo bit, ki jo je mogoče razumeti, ki daje možnost razumevanja. Prav razumevanje avtor že v uvodnih taktih vzpostavlja kot odnos, kot nekaj, kar daje misliti v paralelah.
Mišljenje je dihalni prostor filozofije, k samim njenim predpostavkam sodi tematika spomina, še več, ta je filozofija po svojem bistvu. Misel namreč pride in odide, ostaja pa z bistvom, torej nečim, kar je temeljno. Spominjanje bistvenega stopa izza razlike bistva in biti, premošča celo razliko biti in niča. Sodi torej neposredno k vprašanju, kaj se pravi misliti.
Ko se to vprašamo, se samodejno sproži tudi vprašanje časa, z njim sočasnosti (kontemporalnosti) in z njim vprašanje sodobnosti. V slednjem avtor vidi radikalizacijo izkustva filozofije, tega, kar je ustvarila kot našo dobo. In kako vidi kontemporalnost?
Vidi jo v prispodobi Janusove glave, ki gleda naprej in nazaj. Naznačuje jo v redu preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Lahko, pravi, sega »od tod do večnosti«, prek kontinuuma izkustva, v različnih horizontih »razumevanjskega konteksta«. Topološko tvori svoj red vrednosti, predvsem pa sled vednosti.
Pri Husserlu kontemporalnost nastopa v fenomenološko naravnani teoriji intersubjektivnosti. Preteklost in prihodnost se javljata v sedanjosti. V takšnem kontekstu je zanimivo odpreti vprašanje zgodovine. Tu je tudi vprašanje pozabe, reke Lethe, katere vode se lahko napije nespametna duša. Gre za nasprotje spomina, za neobdržni vodotok, ki v svesti negativitete časa odteka v človeka.
Filozofija jezika je pomembno zaznamovala polje te vede. Gre za razširitev, kajti dotlej je na privilegiran način prostor zasedal prvenstveno pojem. Heideggerjevsko rečeno, gre za hišo biti. Če je govorica prostor filozofije, je tudi filozofija kraj govorice. Pri Kantu sta kraj in prostor apriorni določili spoznavnega izkustva. Pri Husserlu je značilnost izraznosti govora ta, da govor kot fenomen razkriva druge fenomene.
Prostor govorice, bolje rečeno sama govorica, kot pravi utemeljitelj sodobne hermenevtike Hans-Georg Gadamer v delu Resnica in metoda, določa naše celotno »izkustvo sveta in še posebej hermenevtično izkustvo«. Tu je mesto tudi za slavno Wittgensteinovo izjavo iz Filozofskega traktata: »Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta.«
Že poprej smo pokazali na Gadamerjevo misel, da se filozofija poraja iz stiske govorice, in Komel to spretno naobrne na njeno potencialnost »prehajanja v biti sami«. Še več, pokaže, kako brezkrajnost biti tvori edinstveni kraj, v katerem govorica spregovarja tudi v »brezglasnem razleganju tišine«.
Tu avtor citira Josipa Murna: »Molk je to v vsem božjem nebesnem prostranstvu …« Avtorju – in v tem lahko vidimo visoko dodano vrednost dela – je veliko do tega, da v razpravo vpelje tudi slovenščino »kot dialekt filozofije«. Pokaže tvorno vlogo filozofa Franceta Vebra pri tem. V svojem delu O fenomenologiji jezika iz leta 1920 je pokazal, kako je jezik »zasidran v sredini med duševnostjo in neduševnim svetom«.
Z vpeljavo slovenskih avtorjev si Komel odpre prostor za razpravljanje o filozofiji in materinščini.
Pod materinščino razume prvi jezik, tistega, v katerem se udomačimo. Pri materinščini je pomembna njena tvornost, o čemer je Edvard Kocbek pisal v eseju Misli o jeziku iz leta 1962. Razumevanje tvornosti jezika gre skupaj s Humboldtovo tezo, da je jezik dejavnost, da je delo duha. Jernej Kopitar si je dopisoval s Humboldtom, in četudi sta bila Kopitar in Prešeren »nasprotnika«, je v tem obzorju šlo za »jezikotvornost in svetotvornost slovenščine«. Če velja, da je bil na začetku logos, beseda, potem mora veljati, da ima materinščina, ki prva ponudi prvo besedo, pomen in težo.
Kocbek je zapisal, da »le materinski jezik ustvari bitni stik med človekom in resničnostjo«. To, meni avtor, bi kazalo prenesti tudi na razmerje med materinščino in filozofijo. V razvoju filozofije in materinščine je nekaj majevtičnega, če se izrazimo s Sokratom. Tu je temeljna situacija pogovora iz govorice, če ji človek odgovarja v lastni človeškosti. »Šele izrečeno v materinem jeziku je nekaj moja last,« je povedal Hegel v tretjem delu Predavanj o zgodovini filozofije.
Avtor problematizira moderno namero v znanosti in na univerzah, češ da prihaja čas internacionalizacije in jezika angleščine. Pri tem se sklicuje prav na Hegla. Potem pokaže, kako se je slovenščina kot »materinščina« prebijala v procesu vzpostavljanja narodne subjektivitete. Pokaže, kako je tudi po zgodovinskem prehodu naroda v nacijo ostala v nemilosti, in izpostavi Dušana Pirjevca (Vprašanje o poeziji; Vprašanje naroda), ki je za privilegirano mesto materinega jezika označil poezijo, takoj ob njej pa mišljenje. V tej liniji razmišljanja Komel pride do zelo indikativnega pojma: poddržavnost.
Zapis o poddržavnosti je Komel spisal v kritiko »razmer in razmerij« v poosamosvojitveni Sloveniji. Oživi Pirjevčevo sintagmo o blokiranem gibanju slovenstva, ki traja od tedaj in se bržkone še krepi vse v samostojno državo. Zato spet velja vprašanje Spomenke Hribar: »Kaj bomo Slovenci storili sami s seboj?«
O tem sta premišljevala tudi Jože Pučnik in France Bučar, prav tako Ivan Urbančič ob zaključku svoje knjige Zgodovina nihilizma iz leta 2012. Kaj pomeni poddržavnost? Pomeni poseg v »prezentacijo državljanskosti, kot jo narekujeta določili svobode in pravičnosti«. Zadeva pomanjkljivosti pravne države in socialne države. Ne gre za bolj učinkovito državno upravo. Gre za držo in gre za položitev orožja pred kvarnimi družbenimi razmerami in razmerji.
Poddržavnost označuje neurejanje in neizpolnjevanje državnosti. Sindrom poddržavnosti se kaže v še več kot finančnem in drugačnem plenjenju države, v miselnosti, ki se na kvaren način podaljšuje iz socialističnega sistema, v umanjkanju pravne države in v zarotah, tako v teoriji kot v praksi. Poddržavnost je podložena vsemu, kar se kaže kot problemi države Slovenije, tudi kot članice EU.
Ob tem avtor obnovi problem rabe slovenščine v znanosti in izobraževanju. Problem je dobro popisal Boris A. Novak v »priložnostnem spisu« z naslovom Slovenščina med Babilonom, Bledom in ledom.
Na podlagi teh dilem se seveda postavi tudi vprašanje Evrope. Ta drugim obljubljena dežela sebe ne razume kot domovine. Zdi se, da je Evropa skozi evropeizacijo sveta izgubila svoj svet, svojo »udomnjenost v smiselnem«. Imeti smisel namreč pomeni »počutiti-se-doma«.
Identiteta evropskosti je več kot to, da kaj identificiramo kot evropsko združbo. Na poosebljenje evropskega duha se sklicujeta tako Nietzsche kot Husserl, gre za odnos do biti, ki izvira iz samozavedanja sebstva. Gre za »spoznaj samega sebe«. Svobodno sebstvo, utemeljeno na spoštovanju različnosti, jamči dostojanstvo človeka.
Tako avtor pride do obravnave sindroma dehumanizacije. V tem delu začne pripovedovati zgodbe. Popiše, kako je JLA leta 1991 na Holmcu streljala na prebežnike iz Šrilanke. Popiše, kako je bilo po drugi svetovni vojni ob italijanski meji, kjer je bival v mladosti. Kako so hrvaški policisti streljali na prebežnike leta 2019.
Pokaže, kako se v takih praksah razvname sovražni govor in kako se pri tem sprožijo postopki dehumanizacije. Iz kdo ve kakšnih razlogov pa se izogne fenomenu Trumpovemu podobnega desnega populizma v Sloveniji, ki predstavlja po osamosvojitvi najresnejšo regresijo v avtoritarnost režima.
Končno obdela dehumanizacijo, ki jo je prinesla pandemija pod šifro Covid 19 in v zvezi s tem in prebežniško krizo pritegne zaskrbljenosti papeža Frančiška.
V zadnjih poglavjih avtorja spoznamo kot literata, ki meditira in premišljuje svoje okolje v meandrih svoje mladosti, odraščanja, zrelosti in vseh mankov, ki jih ta pušča za seboj. Pisanje, pravi, spominja na popotovanje, na vrtnarjenje, kot je to v svojem Fajdrosu pokazal že Platon. Prostoru za vrt človek nameni svoj čas. Vrta ne moremo spraviti v nahrbtnik in ga s seboj nesti na potovanje. To vedo begunci, to je vedel slepi Ojdip, ki ga je prenašal kot kraj lastne usode.
Tu avtor spet zavije v filozofijo, v njen Gnothi seauton, spoznaj samega sebe, kjer se filozofija začne; in vpraša se, kaj se je zgodilo, da je ta »spoznaj samega sebe« pristal pri sefiju.
Kot rečeno, Komelove Kontemporalnosti sodijo med zahtevnejše branje, to je odlično delo in ne bi smelo ostati prezrto.
V naboru znanja v tem velikem duhovnem in vednostnem polju se je sam približal filozofski hermenevtiki, torej, kot sam pravi, loku oziroma prebojni liniji, ki gre od Schleiermacherja prek Diltheya do Heideggerja.
Ko pridemo čez tekste do sklepnega dela knjige, vidimo, da ni ostal le na kritični razdalji opazovalca, poznavalca in opisovalca miselnih tokov, temveč se je vanje izpovedno vpletel tudi sam. V dileme kontemporalnosti, torej sočasnosti, je položil tudi slovenščino in s tem sledil svoji začetni hermenevtični zastavitvi, namreč, da ta ne rabi metode, kajti dovolj ji je govorica.
Spomin je tisti kraj …
Taka drža se kot rdeča nit vleče skozi vso knjigo. Tako bo v poglavju Govorica kot prostor filozofije, filozofija kot kraj govorice prenesel Gadamerjevo misel, da se filozofija poraja iz stiske govorice, tudi Heideggerjevo misel, da je govorica hiša biti, pa Deleuzovo, Vattimovo in Derridajevo razpravljanje o mišljenju diference (razlike).
Gre za zastavek moderne filozofije, ki se izrazito oklepa prostora govorice, iz česar avtor spet prek Gadamerja izpelje, kako v tem prostoru najdemo bit, ki jo je mogoče razumeti, ki daje možnost razumevanja. Prav razumevanje avtor že v uvodnih taktih vzpostavlja kot odnos, kot nekaj, kar daje misliti v paralelah.
Mišljenje je dihalni prostor filozofije, k samim njenim predpostavkam sodi tematika spomina, še več, ta je filozofija po svojem bistvu. Misel namreč pride in odide, ostaja pa z bistvom, torej nečim, kar je temeljno. Spominjanje bistvenega stopa izza razlike bistva in biti, premošča celo razliko biti in niča. Sodi torej neposredno k vprašanju, kaj se pravi misliti.
Ko se to vprašamo, se samodejno sproži tudi vprašanje časa, z njim sočasnosti (kontemporalnosti) in z njim vprašanje sodobnosti. V slednjem avtor vidi radikalizacijo izkustva filozofije, tega, kar je ustvarila kot našo dobo. In kako vidi kontemporalnost?
Kontemporalnost avtor vidi v prispodobi Janusove glave, ki gleda naprej in nazaj. Naznačuje jo v redu preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Vidi jo v prispodobi Janusove glave, ki gleda naprej in nazaj. Naznačuje jo v redu preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Lahko, pravi, sega »od tod do večnosti«, prek kontinuuma izkustva, v različnih horizontih »razumevanjskega konteksta«. Topološko tvori svoj red vrednosti, predvsem pa sled vednosti.
Pri Husserlu kontemporalnost nastopa v fenomenološko naravnani teoriji intersubjektivnosti. Preteklost in prihodnost se javljata v sedanjosti. V takšnem kontekstu je zanimivo odpreti vprašanje zgodovine. Tu je tudi vprašanje pozabe, reke Lethe, katere vode se lahko napije nespametna duša. Gre za nasprotje spomina, za neobdržni vodotok, ki v svesti negativitete časa odteka v človeka.
Prostor filozofije je kraj govorice
Filozofija jezika je pomembno zaznamovala polje te vede. Gre za razširitev, kajti dotlej je na privilegiran način prostor zasedal prvenstveno pojem. Heideggerjevsko rečeno, gre za hišo biti. Če je govorica prostor filozofije, je tudi filozofija kraj govorice. Pri Kantu sta kraj in prostor apriorni določili spoznavnega izkustva. Pri Husserlu je značilnost izraznosti govora ta, da govor kot fenomen razkriva druge fenomene.
Prostor govorice, bolje rečeno sama govorica, kot pravi utemeljitelj sodobne hermenevtike Hans-Georg Gadamer v delu Resnica in metoda, določa naše celotno »izkustvo sveta in še posebej hermenevtično izkustvo«. Tu je mesto tudi za slavno Wittgensteinovo izjavo iz Filozofskega traktata: »Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta.«
Kocbek je zapisal, da »le materinski jezik ustvari bitni stik med človekom in resničnostjo«. To, meni avtor, bi kazalo prenesti tudi na razmerje med materinščino in filozofijo.
Že poprej smo pokazali na Gadamerjevo misel, da se filozofija poraja iz stiske govorice, in Komel to spretno naobrne na njeno potencialnost »prehajanja v biti sami«. Še več, pokaže, kako brezkrajnost biti tvori edinstveni kraj, v katerem govorica spregovarja tudi v »brezglasnem razleganju tišine«.
Tu avtor citira Josipa Murna: »Molk je to v vsem božjem nebesnem prostranstvu …« Avtorju – in v tem lahko vidimo visoko dodano vrednost dela – je veliko do tega, da v razpravo vpelje tudi slovenščino »kot dialekt filozofije«. Pokaže tvorno vlogo filozofa Franceta Vebra pri tem. V svojem delu O fenomenologiji jezika iz leta 1920 je pokazal, kako je jezik »zasidran v sredini med duševnostjo in neduševnim svetom«.
Z vpeljavo slovenskih avtorjev si Komel odpre prostor za razpravljanje o filozofiji in materinščini.
V čemer je nekaj majevtičnega
Pod materinščino razume prvi jezik, tistega, v katerem se udomačimo. Pri materinščini je pomembna njena tvornost, o čemer je Edvard Kocbek pisal v eseju Misli o jeziku iz leta 1962. Razumevanje tvornosti jezika gre skupaj s Humboldtovo tezo, da je jezik dejavnost, da je delo duha. Jernej Kopitar si je dopisoval s Humboldtom, in četudi sta bila Kopitar in Prešeren »nasprotnika«, je v tem obzorju šlo za »jezikotvornost in svetotvornost slovenščine«. Če velja, da je bil na začetku logos, beseda, potem mora veljati, da ima materinščina, ki prva ponudi prvo besedo, pomen in težo.
Dr.Dean Komel: Poddržavnost označuje neurejanje in neizpolnjevanje državnosti. FOTO:Igor Modic/Delo
Kocbek je zapisal, da »le materinski jezik ustvari bitni stik med človekom in resničnostjo«. To, meni avtor, bi kazalo prenesti tudi na razmerje med materinščino in filozofijo. V razvoju filozofije in materinščine je nekaj majevtičnega, če se izrazimo s Sokratom. Tu je temeljna situacija pogovora iz govorice, če ji človek odgovarja v lastni človeškosti. »Šele izrečeno v materinem jeziku je nekaj moja last,« je povedal Hegel v tretjem delu Predavanj o zgodovini filozofije.
Avtor problematizira moderno namero v znanosti in na univerzah, češ da prihaja čas internacionalizacije in jezika angleščine. Pri tem se sklicuje prav na Hegla. Potem pokaže, kako se je slovenščina kot »materinščina« prebijala v procesu vzpostavljanja narodne subjektivitete. Pokaže, kako je tudi po zgodovinskem prehodu naroda v nacijo ostala v nemilosti, in izpostavi Dušana Pirjevca (Vprašanje o poeziji; Vprašanje naroda), ki je za privilegirano mesto materinega jezika označil poezijo, takoj ob njej pa mišljenje. V tej liniji razmišljanja Komel pride do zelo indikativnega pojma: poddržavnost.
Kot neurejanje in neizpolnjevanje državnosti
Zapis o poddržavnosti je Komel spisal v kritiko »razmer in razmerij« v poosamosvojitveni Sloveniji. Oživi Pirjevčevo sintagmo o blokiranem gibanju slovenstva, ki traja od tedaj in se bržkone še krepi vse v samostojno državo. Zato spet velja vprašanje Spomenke Hribar: »Kaj bomo Slovenci storili sami s seboj?«
O tem sta premišljevala tudi Jože Pučnik in France Bučar, prav tako Ivan Urbančič ob zaključku svoje knjige Zgodovina nihilizma iz leta 2012. Kaj pomeni poddržavnost? Pomeni poseg v »prezentacijo državljanskosti, kot jo narekujeta določili svobode in pravičnosti«. Zadeva pomanjkljivosti pravne države in socialne države. Ne gre za bolj učinkovito državno upravo. Gre za držo in gre za položitev orožja pred kvarnimi družbenimi razmerami in razmerji.
Poddržavnost označuje neurejanje in neizpolnjevanje državnosti. Sindrom poddržavnosti se kaže v še več kot finančnem in drugačnem plenjenju države, v miselnosti, ki se na kvaren način podaljšuje iz socialističnega sistema, v umanjkanju pravne države in v zarotah, tako v teoriji kot v praksi. Poddržavnost je podložena vsemu, kar se kaže kot problemi države Slovenije, tudi kot članice EU.
Ob tem avtor obnovi problem rabe slovenščine v znanosti in izobraževanju. Problem je dobro popisal Boris A. Novak v »priložnostnem spisu« z naslovom Slovenščina med Babilonom, Bledom in ledom.
Naslovnjica knjige
Na podlagi teh dilem se seveda postavi tudi vprašanje Evrope. Ta drugim obljubljena dežela sebe ne razume kot domovine. Zdi se, da je Evropa skozi evropeizacijo sveta izgubila svoj svet, svojo »udomnjenost v smiselnem«. Imeti smisel namreč pomeni »počutiti-se-doma«.
Identiteta evropskosti je več kot to, da kaj identificiramo kot evropsko združbo. Na poosebljenje evropskega duha se sklicujeta tako Nietzsche kot Husserl, gre za odnos do biti, ki izvira iz samozavedanja sebstva. Gre za »spoznaj samega sebe«. Svobodno sebstvo, utemeljeno na spoštovanju različnosti, jamči dostojanstvo človeka.
Ko namenimo čas za vrt
Tako avtor pride do obravnave sindroma dehumanizacije. V tem delu začne pripovedovati zgodbe. Popiše, kako je JLA leta 1991 na Holmcu streljala na prebežnike iz Šrilanke. Popiše, kako je bilo po drugi svetovni vojni ob italijanski meji, kjer je bival v mladosti. Kako so hrvaški policisti streljali na prebežnike leta 2019.
Pokaže, kako se v takih praksah razvname sovražni govor in kako se pri tem sprožijo postopki dehumanizacije. Iz kdo ve kakšnih razlogov pa se izogne fenomenu Trumpovemu podobnega desnega populizma v Sloveniji, ki predstavlja po osamosvojitvi najresnejšo regresijo v avtoritarnost režima.
Končno obdela dehumanizacijo, ki jo je prinesla pandemija pod šifro Covid 19 in v zvezi s tem in prebežniško krizo pritegne zaskrbljenosti papeža Frančiška.
V zadnjih poglavjih avtorja spoznamo kot literata, ki meditira in premišljuje svoje okolje v meandrih svoje mladosti, odraščanja, zrelosti in vseh mankov, ki jih ta pušča za seboj. Pisanje, pravi, spominja na popotovanje, na vrtnarjenje, kot je to v svojem Fajdrosu pokazal že Platon. Prostoru za vrt človek nameni svoj čas. Vrta ne moremo spraviti v nahrbtnik in ga s seboj nesti na potovanje. To vedo begunci, to je vedel slepi Ojdip, ki ga je prenašal kot kraj lastne usode.
Tu avtor spet zavije v filozofijo, v njen Gnothi seauton, spoznaj samega sebe, kjer se filozofija začne; in vpraša se, kaj se je zgodilo, da je ta »spoznaj samega sebe« pristal pri sefiju.
Kot rečeno, Komelove Kontemporalnosti sodijo med zahtevnejše branje, to je odlično delo in ne bi smelo ostati prezrto.
