Vse več je putindiotov, ki jih sploh ne skrbijo begunci, v prah sesuti ukrajinski domovi, mrtvi otroci in vsi ostali zločini vojne apokalipse, pač pa trdijo, da gre za odlično predstavo, za igro, za svetovni nateg, v katerem pravzaprav Ukrajinci napadajo Ruse. »Pogovarjajmo se raje o drugih zločinih,« obrnejo ploščo, ko beseda nanese na Ukrajino. V Butalah je vedno tako: ko žandar vendarle prime Cefizlja za kravateljc, ker je storil silo županovi Micki, mu Cefizelj zapre usta z očitkom, kako hudo nasilen je bil šele Krjavelj, ki je hudiča na pol presekal.

Matteo Salvini je moral v poljsko vasico ob meji z Ukrajino, da mu je župan Wojciech Bakun pokazal majčko s Putinovim likom, rekoč, naj si jo obleče, tako kot si jo je pred kakšnim letom, in takole hvalil svojega kremeljskega vzornika: »Putin je upanje!« »Raje Putin kot EU!« »Putin, Le Pen, Trump, skupaj gradimo zgodovino!« »Eden najboljših vladarjev na svetu!« Podobno mu je laskala Janezova prijateljica Giorgia Meloni iz Italijanskih bratov. Car je finančno pomagal Mariji Le Pen. Da o prijateljstvu z Viktorjem Orbánom ne govorimo. Vse te borce za »mir« podpirajo tudi naši putindioti. Fašisti pa so Ukrajinci, ki so ostali brez domov, brez otrok, brez žena, brez vsega ... Nekam čudno švoh mi izgledajo ti ukrajinski fašisti.

Minule dni smo lahko brali lamentacijo nekdanje avstrijske zunanje ministrice Karin Kneissl iz vlade Sebastiana Kurza, ker je morala zapustiti Avstrijo kot politična begunka. Da je bila res »s hudiča«, pove tudi podatek, kako je leta 2018 pri rosnih 53 letih na svojo poroko v Gomilnico ob meji s Slovenijo povabila znanega Vladimirja Vladimiroviča iz Kremlja, zaplesala z njim Zadnji valček in na koncu pokleknila predenj. Marca 2021 jo je sam car imenoval za članico uprave največje ruske naftne družbe Rosneft z letno apanažo pol milijončka dolarčkov. Tik pred rusko invazijo na Ukrajino je, podobno kot vse Putinove ladje v Sloveniji, izjavila, da so take napovedi vojne histerija, ki jo razpihujejo mediji.

Nevarne sončne elektrarne

No, zdaj toži, da je njeno življenje uničeno, ampak svoje službe v Rosneftu ne želi zapustiti, prav tako se ne želi odpovedati prijateljstvu s carjem. Toda, joj, iz Avstrije ni zbežala v opevano rusko stepo, temveč, kako čudno, v lepo francosko vasico.

Karin seveda ni edina mučenica v tej vojni. Nekdanji avstrijski kancler Christian Kern se je do vojne zelo mučil v upravi Ruskih državnih železnic. Nekdanji finski premier Esko Aho je šest let trdo služil kruh kot direktor v Sberbanki. Bivši italijanski premier Matteo Renzi je garal kot član uprave ruske izposojevalnice avtov Delimobil, nekdanji francoski premier François Fillon se je žrtvoval v upravi naftne družbe Sibur, nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder se podobno kot Karin Kneissl še zmeraj poti v upravi Rosnefta. Z Rusi zelo rad tvega tudi nekdanji agent Stasija Matthias Warnig, ki je dolgo moževal z Vladimirjem Vladimirovičem in je predsednik uprave državnega Transnefta.

Jadrnica ruskega milijarderja Andreja Melničenka v Trstu. Foto Leon Vidic

Po evropskem zgledu lova na jahte se je na ruske lastnike čolničkov v Sloveniji spravil še Ivan Simič, zato je nekdo na spletu vprašal, ali mu lahko kdo pojasni razliko med ruskimi oligarhi in zahodnimi magnati. V bistvu ni razlike – oboji se repenčijo z jahtami v Monacu, Saint-Tropezu, Sanremu, na Majorki, Costi Smeraldi, v Tivatu in zdaj moramo dodati še kanal Fazan v Luciji. Seveda je evropsko-rusko prijateljstvo obojestransko. Moskovsko cesarstvo ponuja izbrancem čedne mezde, toda življenje v Rusiji, ki ga hvalijo putindioti, je očitno nekoliko pusto, kislo, prazno. Oligarhov prav nič ne vleče, da bi se kazali v Sibiriji in se tam nažirali z borščem. Bolj dišijo kvarnerski škampi in istrski tartufi. Vsi oligarhi živijo v svetu, za katerega njihov car pravi, da je pokvarjen, zlagan in fašističen. Tudi sam car je poslal svoje hčerke in ljubice v švicarsko čokoladno bančno oazo. In kam iz Rusije te dni beži na tisoče mladih, vsaj malce premožnih fantov, ki nočejo v vojno? V Turčijo, Dubaj, na Kitajsko in druga skrivališča, samo da je dovolj daleč od Putinovega raja.

In če smo že pri obrambi domovine: poslanec Jožef Horvat je eksplodiral: madžarski državni sekretar je rekel, da je meja Madžarske na Muri. Le kaj se razburjajo? Kaj šele zdaj, mesec dni pred volitvami, so to opazili? Z madžarskega veleposlaništva so Horvata pomirili, da meja ni na Muri. Kako pravljično pomirjujoče! Zdaj bo Jožef lahko spet mirno spal.