Miro Cerar: O vseh naših športnikih lahko govorimo le spoštljivo
Legendarni telovadec Miro Cerar je bil na olimpijskih igrah v Tokiu, na tem prizorišču je leta 1964 sam prvič postal olimpijski prvak, v posebni vlogi.
Odpri galerijo
Miro Cerar je na Japonskem že pred več desetletji proslavil kar dve, takrat še jugoslovanski odličji. FOTO: Voranc Vogel
Japonsko prestolnico si je Miro Cerar ogledal kot vodja slovenske delegacije, nastope Slovencev pa je v pogovoru za STA ocenil s presežki. »Ne le kolajn, treba je spoštovati vse dosežke,« poudarja.
Da so Cerarju Japonska, njeni ljudje, kultura zelo pri srcu, je znano že dolgo. Nenazadnje je zdaj 81-letni športni delavec leta 1964 v Tokiu sam prvič postal olimpijski prvak na konju z ročaji in na drogu dodal še bronasto kolajno. Štiri leta pozneje je v Ciudad de Mexicu ubranil naslov prvaka na konju.
Na Japonskem je dobil kar tri naslednike: športna plezalka Janja Garnbret je suvereno opravila s tekmicami, na najvišjo stopničko sta se povzpela še kolesar Primož Roglič v vožnji na čas in kanuist Benjamin Savšek v slalomu. Ob tem je bila judoistka Tina Trstenjak srebrna, kolesar Tadej Pogačar pa bronast na cestni dirki.
»Olimpijske igre so tekmovanje presenečenj in razočaranj hkrati, veselja in žalosti. Tako je vedno bilo in tudi bo. In tokrat smo lahko z našim izkupičkom izjemno zadovoljni. Ne mislim le, kar se tiče medalj, temveč imamo tudi kopico drugih izvrstnih dosežkov do desetega mesta. To so lepi uspehi, ne smemo jih zanemariti,« ob vrnitvi iz Tokia poudarja nekdanji olimpijec.
»Mnogi športniki si želijo več. Morda potihoma sanjajo o kolajni. Nekaterim se želje niso v celoti izpolnile. Ampak realno gledano pa mislim, da je večina slovenskih športnikov lahko zelo, zelo zadovoljna. Nismo še pri koncu iger (pogovor je nastal v petek, op. STA). Seveda si želimo, da bi 'padla' še kakšna kolajna, ampak vedno nekdo zmaga, nekdo pa izgubi,« je dodal Cerar, ki, kot pravi, ne more izpostaviti, kaj se mu je najbolj vtisnilo v spomin.
»Seveda, kolajne imajo svoje mesto. Tu ni dvoma. A ne morem izpostaviti ene tekme. Pravzaprav so me zanimale vse preizkušnje s slovensko udeležbo. Vesel sem bil vsakega uspeha v Tokiu, marsikdaj pa sem tudi nekako 'sotrpel' s športnikom, ki mu ni uspelo uresničiti svojih olimpijskih načrtov. O vseh naših športnikih lahko govorimo le spoštljivo,« je dejal Cerar.
Nekdanjega šampiona so se spomnili tudi na slovenskem veleposlaništvu v Tokiu in mu v spomin izročili spominsko majico z zlatim napisom, ter sliko sebe v tekmovalnem elementu v obliki tradicionalnih japonskih junakov iz vsem dobro znanih animacij. Narisala jo je priznana japonska umetnica Aki Okuno. Sam pravi, da so bila prizorišča olimpijskih bojev brez gledalcev res nekako žalostna, prazna.
»Tekme brez gledalcev so bile res primanjkljaj teh iger. Zanimivo je, da sprva, ko stopiš v dvorano ali na stadion, nimaš občutka, da je vse prazno, da ni gledalcev, ker so organizatorji to vse lepo okrasili. Ampak res nekaj manjka. Vendar osebno mislim, da je prav, da so igre bile, da so jih pripravili za športnike, ki se nanje pripravljalo štiri, v tem primeru celo pet let,« razmišlja Cerar.
»Pomembno je, da so igre v času koronske pandemije bile. In ne zgolj v smislu nekega športnega združevanja duha, temveč tudi širše. Čeprav je bil to izjemen stroškovni zalogaj za prireditelje,« se zaveda vodja slovenske delegacije, ki si je z veseljem v živo ogledal olimpijske boje, prav tako pa se tudi rad vrača domov.
»Meni osebno je Japonska, kjer sem bil že večkrat, zelo ljuba. Tam mi je lepo, imam spoštljivo odnos do Japoncev in njihove kulture. Mesto samo je lepo, čisto, ogromno,« je o obisku še dejal Cerar, a v isti sapi dodal: »Rad pa se potem tudi vrnem domov, kjer je vse blizu, narava bolj dostopna ... Včasih res premalo cenimo, kar imamo.«
Da so Cerarju Japonska, njeni ljudje, kultura zelo pri srcu, je znano že dolgo. Nenazadnje je zdaj 81-letni športni delavec leta 1964 v Tokiu sam prvič postal olimpijski prvak na konju z ročaji in na drogu dodal še bronasto kolajno. Štiri leta pozneje je v Ciudad de Mexicu ubranil naslov prvaka na konju.
Na Japonskem je dobil kar tri naslednike: športna plezalka Janja Garnbret je suvereno opravila s tekmicami, na najvišjo stopničko sta se povzpela še kolesar Primož Roglič v vožnji na čas in kanuist Benjamin Savšek v slalomu. Ob tem je bila judoistka Tina Trstenjak srebrna, kolesar Tadej Pogačar pa bronast na cestni dirki.
Lahko smo izjemno zadovoljni
»Olimpijske igre so tekmovanje presenečenj in razočaranj hkrati, veselja in žalosti. Tako je vedno bilo in tudi bo. In tokrat smo lahko z našim izkupičkom izjemno zadovoljni. Ne mislim le, kar se tiče medalj, temveč imamo tudi kopico drugih izvrstnih dosežkov do desetega mesta. To so lepi uspehi, ne smemo jih zanemariti,« ob vrnitvi iz Tokia poudarja nekdanji olimpijec.
»Mnogi športniki si želijo več. Morda potihoma sanjajo o kolajni. Nekaterim se želje niso v celoti izpolnile. Ampak realno gledano pa mislim, da je večina slovenskih športnikov lahko zelo, zelo zadovoljna. Nismo še pri koncu iger (pogovor je nastal v petek, op. STA). Seveda si želimo, da bi 'padla' še kakšna kolajna, ampak vedno nekdo zmaga, nekdo pa izgubi,« je dodal Cerar, ki, kot pravi, ne more izpostaviti, kaj se mu je najbolj vtisnilo v spomin.
»Seveda, kolajne imajo svoje mesto. Tu ni dvoma. A ne morem izpostaviti ene tekme. Pravzaprav so me zanimale vse preizkušnje s slovensko udeležbo. Vesel sem bil vsakega uspeha v Tokiu, marsikdaj pa sem tudi nekako 'sotrpel' s športnikom, ki mu ni uspelo uresničiti svojih olimpijskih načrtov. O vseh naših športnikih lahko govorimo le spoštljivo,« je dejal Cerar.
Brez gledalcev je res nekaj manjkalo
Nekdanjega šampiona so se spomnili tudi na slovenskem veleposlaništvu v Tokiu in mu v spomin izročili spominsko majico z zlatim napisom, ter sliko sebe v tekmovalnem elementu v obliki tradicionalnih japonskih junakov iz vsem dobro znanih animacij. Narisala jo je priznana japonska umetnica Aki Okuno. Sam pravi, da so bila prizorišča olimpijskih bojev brez gledalcev res nekako žalostna, prazna.
»Tekme brez gledalcev so bile res primanjkljaj teh iger. Zanimivo je, da sprva, ko stopiš v dvorano ali na stadion, nimaš občutka, da je vse prazno, da ni gledalcev, ker so organizatorji to vse lepo okrasili. Ampak res nekaj manjka. Vendar osebno mislim, da je prav, da so igre bile, da so jih pripravili za športnike, ki se nanje pripravljalo štiri, v tem primeru celo pet let,« razmišlja Cerar.
»Pomembno je, da so igre v času koronske pandemije bile. In ne zgolj v smislu nekega športnega združevanja duha, temveč tudi širše. Čeprav je bil to izjemen stroškovni zalogaj za prireditelje,« se zaveda vodja slovenske delegacije, ki si je z veseljem v živo ogledal olimpijske boje, prav tako pa se tudi rad vrača domov.
»Meni osebno je Japonska, kjer sem bil že večkrat, zelo ljuba. Tam mi je lepo, imam spoštljivo odnos do Japoncev in njihove kulture. Mesto samo je lepo, čisto, ogromno,« je o obisku še dejal Cerar, a v isti sapi dodal: »Rad pa se potem tudi vrnem domov, kjer je vse blizu, narava bolj dostopna ... Včasih res premalo cenimo, kar imamo.«
