Ravnatelji kličejo: S spremembami v šolstvu ne moremo več čakati
»Kdor odpre šolska vrata, zapre zapor.«
Victor Hugo
Ravnatelji pišemo to odprto pismo, ker menimo, da občasni članki o izzivih, s katerimi se ukvarja sodobna šola, ne morejo nadomestiti sistematične skrbi in široke javne razprave o vizijah oziroma nadaljnjem razvoju vzgoje in izobraževanja ter o vlogi in pomenu šolanja. Posamezne teme, ki jih odpira širša in strokovna javnost, težko pripomorejo k jasnemu, osredotočenemu izvajanju našega poslanstva, saj delujejo kot nepovezani delci, povečujejo entropijo in samo spodbujajo zmedo.
Bolj kot kdajkoli prej za izvajanje svojega poslanstva potrebujemo vzpostavitev okolja, ki bo temeljilo na zaupanju in spoštovanju pedagoškega dela. Zdi se, da zadnje obdobje zaznamuje prav odsotnost zaupanja, da delamo v korist otrok – z namenom, da učenci pridobijo znanje in socialne veščine za oblikovanje svoje prihodnosti. V šolah je jasno čutiti pomanjkanje kritičnega mišljenja, socialna empatija je redka.
Da je zaupanje v pedagoško delo načeto, kažejo številni predpisi in pravne norme, ki silijo učitelje v standardizacijo postopkov, tako da učenca kot osebe sploh ne (z)morejo več videti. Vsa profesionalna avtonomija se zoži na problem izvrševanja predpisanih postopkov in nenehnega argumentiranja vsem mogočim deležnikom (inšpekcijam, staršem) o profesionalnih odločitvah. Verjetno gre ravno v tem grmu iskati tudi vzroke za beg učiteljev na druga delovna mesta in neprivlačnost tega poklica za mlade. Pomembno je finančno vrednotenje pedagoškega dela, toda ravno tako ali še bolj pomembno je spoštovanje in zaupanje ter občutek oziroma družbeno priznanje in vrednotenje pedagoškega dela.
K zapisanemu izpostavljamo delo različnih inšpekcijskih služb, ki redno preverjajo delovanje šol. Kar je smiselno in prav, saj tudi tako kot družba zagotavljamo varno in primerno okolje oziroma zakonito delovanje šol. Zaplete se, ko šolski inšpektorji odstopajo upravnim inšpektorjem presojo ustreznosti pedagoških ukrepov. Upravni postopki tako pogosto izpodbijajo pedagoško delovanje, s tem pa tudi vzgojno delo šol. Poleg tega inšpekcijski postopki praviloma trajajo več mesecev, kar ob pomanjkanju kadra dodatno duši delo šole. K dolgotrajnosti postopkov pač pripomore prenormiranost šolskega sistema, v katerem zakoni z drugih področij pogosto podredijo šolsko zakonodajo in pravila.
Posebno poglavje so (nekateri) starši in njihov odnos do šole. Dejstvo je, da je večina staršev podpornih, spoštljivih in sodelovalnih. Razumejo, da imamo oboji, starši in šola, isti cilj: usposobiti otroka, učenca za samostojnost, odgovornost, vztrajnost, privzgojiti delovne navade in podobno. Poleg navedenih pa se čuti vse večji vpliv agresivnih, egocentričnih, morda že permisivno vzgojenih staršev. Na račun teh in njihovih otrok so v šoli tako ali drugače prikrajšani tudi otroci staršev, ki šolo in šolske vrednote še vedno cenijo, sprejemajo in spoštujejo. Zato je treba na odločevalski oziroma sistemski ravni omejiti vpliv in vmešavanje staršev v strokovno delo; torej je treba urediti zakonodajo, ukiniti anonimne prijave na inšpektorat, vzpostaviti temeljne protokole komunikacije, predvsem pa opredeliti posledice neprimernih ravnanj staršev. Morda bi tudi to pomagalo, da bi v našem poklicu vztrajali tudi mladi učitelji, ki morajo zaradi pomanjkanja kadra takoj v razred k neposrednemu delu z učenci ter brez ustrezne priprave in prakse dokazati, da so dobri učitelji. Še posebno ko kar hitro naletijo na prodorne in pravno podkovane starše, ki jim ubijejo voljo, samozavest in željo po poučevanju.
Zdi se, da se javne razprave, povezane s šolo, večinoma ukvarjajo s šolskimi malicami, šolskimi vrtovi in podobnim. Nikakor ne podcenjujemo teh vidikov, saj je skrb za naše učence ključni pogoj, da lahko izvajamo pedagoško delo. Toda osredotočanje samo na ta vprašanja nas oropa velikega dela našega poslanstva. Razprave o tem, kaj naj bi se učenci učili v šoli, se navadno pojavijo ob kakšnem družbenem problemu, ob katerem se rešitve pogosto iščejo s predlogom, da bi morali to vključiti v redni kurikul. Hkrati smo spopadamo s pozivi za zmanjšanje učne snovi, s podatki o obremenjenosti učencev in podobno. Rešitev gordijskega vozla se ne razvija niti s poglobljenimi razpravami niti iskanjem nadaljnjih poti, argumentiranjem, temveč z moraliziranjem ali kritičnim ovrednotenjem, česa vsega šole ne počno, pa bi morale.
Šola mora biti poseben, »posvečen svet«, namenjen učencem in strokovnim delavcem. Vsi drugi naj bodo zgolj podporne službe ali obiskovalci.
Eno takih je pričakovanje, da bi morali v šolah pripraviti za napredovanje v višji razred tudi tiste učence, ki so večino časa odsotni in starši zanje ne zmorejo zagotoviti ustreznega izobraževanja doma. Imajo pa ti roditelji možnost nenehnega opravičevanja odsotnosti, pri čemer gre največkrat za odsotnost zaradi odhodov na počitnice zunaj počitniških dni ali, kot sklepamo glede na komentarje učencev, za izmišljene bolezenske znake. Zdravniki namreč ne izdajajo več opravičil. Nujno bi bilo omejiti odsotnost učencev na željo staršev in postaviti zahtevo, da so učenci prisotni pri pouku in obveznih šolskih dejavnostih najmanj 85 odstotkov časa. Poleg zapisanih dveh razlogov je prav alarmantna nemoč staršev ob vse večji odvisnosti otrok od informacijsko-komunikacijske tehnologije. Na naše večletne in večkratne pozive pristojnim ministrstvom (za šolstvo, za zdravje) za zdaj ni bilo odziva. Šola je tako za nekatere samo še varstvena ustanova; starši, ki bi morali otrokom omogočati pravico do pouka, jim jo z neodgovornim opravičevanjem pogosto odrekajo. Pravica staršev je v tem primeru nad pravico otroka.
V takih razmerah je ravnatelj potisnjen v položaj, da nenehno išče rešitve v kvadraturi kroga; v okolju, kjer je načeto zaupanje v skrb za dobro učencev in profesionalno avtonomijo pedagoškega dela; v okolju, kjer ni mogoče čutiti zavedanja in družbene podpore procesu šolanja. Kjer je, ne nazadnje, neurejen tudi status ravnatelja, kar se kaže v izbirnih postopkih za to delovno mesto ter pritiskih lokalne politike na pedagoške in upravne odločitve znotraj šol. Glede tega lahko kot svetlo izjemo izpostavimo župana Ljubljane in še nekaj redkih županov, pri katerih ravnatelji uživamo zaupanje in njihovo podporo ter podporo njihovih služb. Namesto odvisnosti od naravnanosti sedanje politike bi morala biti dejanska avtonomija šole sistemsko urejena.
O delu ravnateljev ljudje ne vedo veliko, saj posebnosti, odgovornosti in razsežnosti našega dela ni mogoče strniti v predpis. Bi morali tudi mi zbirati všečke na spletnem portalu, prek katerega bi sporočali, opozarjali ali sami delili informacije? Primerne ali neprimerne. Resnične ali ne. Da bi le imele dovolj sledilcev in s tem glas v javnosti, ki bi ga upoštevali tudi naši odločevalci?
Pričakujemo, da bo resorno ministrstvo (MVI) začelo delovati v korist šol in s tem učencev ter jasno postavilo ločnico med pristojnostmi šole in zunanjih deležnikov. Sedanja, zgolj fiktivna meja daje veliko dela inšpektoratom ter veter v krila ponudnikom, ki v šoli prepoznajo tržno nišo, staršem, ki svoje odgovornosti prelagajo na šolo in zahtevajo, da se šola ukvarja tudi z njimi in njihovimi potrebami in tako dalje.
Pričakujemo, da bo MVI končno pripravilo določene aplikacije, ki jih bo uporabljal šolski sistem na Slovenskem, saj šole to zdaj urejajo z zasebnimi podjetji. Seveda iz sredstev za materialne stroške, ki jih je dejansko vsako leto manj, dodatno plačljivih obveznosti pa čedalje več. Zaradi česar pogosto zmanjka finančnih sredstev za izobraževanje učiteljev ali nabavo didaktičnega materiala za učence.
Pričakujemo prilagoditev normativov in standardov potrebam novih šolajočih generacij ter tudi potrebam po sodobnih oblikah pouka. Število učencev v oddelku se mora zmanjšati, če želimo pouk diferencirati, individualizirati, personalizirati. Če želimo izvajati v učenca usmerjen pouk. Poleg dejstva, da se zelo povečuje število učencev s posebnimi potrebami. Ob spremenjeni vlogi družin in drugačnih pričakovanjih staršev, ki so pogosto prezaposleni z aktivnostmi, ki ne vključujejo njihovih otrok.
Pričakujemo ponovni razmislek o izvedbi nacionalnega preverjanja znanja (NPZ). Mar šole nismo vredne zaupanja, da bi to izvedle na še racionalnejši način? Prav je, da bodo rezultati NPZ postali delno merilo za vpis v srednjo šolo. Posledično bomo morda šole oziroma učitelji pod drugačnim pritiskom zaradi ocen, ki so postale merilo vsega. Zdaj ni pomembno znanje, pomembne so točke. Tudi zato so zaključne ocene previsoke in nerealne. Ponavljanje učenca je skoraj nesprejemljivo, o čemer pa je navedba že v uvodnem delu tega zapisa.
Pričakujemo konkretno evalvacijo predmetnika pred prenavljanjem učnih načrtov. Treba je tudi kaj odvzeti, ne samo dodajati. Obvezni standard znanja bi moral biti odnos do učenja, privzgajanje delovnih, torej učnih navad in zgolj temeljna predmetna znanja. Nujen je ponovni razmislek o dostopnosti informacij in pomembnosti znanja ter previdno uvajanje digitalizacije in uporabe umetne inteligence.
Tudi mediji se boste morali odločiti, ali želite prispevati k ugledu šol in pomenu šolstva. Čas je, da bi novice o naših prizadevanjih, stiskah in seveda uspehih preglasile objave o, na primer, predolgih počitnicah učiteljev. Ki jih, mimogrede, z nadurami odslužijo med šolskim letom, ko jim zakon ne dopušča koriščenja cenejših dopustniških aranžmajev.
Se še vedno sprašujemo, zakaj ni (dovolj) učiteljev? Ob našem načetem ugledu, pritiskih zunanjih deležnikov, pričakovanjih družbe, odgovornosti ... Seveda, tudi ravnatelji smo v osnovi učitelji. Čeprav, kot nas je poučilo MVI, v nasprotju z rednimi učitelji nismo strokovni delavci. Varno in spodbudno učno okolje bomo za učence lahko zagotavljali šele, ko bo tako tudi za šolnike. Šola mora biti poseben, »posvečen svet«, namenjen učencem in strokovnim delavcem. Vsi drugi naj bodo zgolj podporne službe ali obiskovalci.
Ravnatelji smo odgovorni za delo vsake šole, kjer opravljamo ravnateljsko delo, vendar pogosto neprostovoljno prevzemamo odgovornost in iščemo rešitve tudi za številna nerešena sistemska vprašanja. Ob tem, da so naše znanje in izkušnje prevečkrat prezrti tako pri iskanju pragmatičnih oziroma dnevnih sistemskih rešitev kot tudi tistih, ki se nanašajo na predloge, povezane s prihodnostjo šolanja.
Odprto pismo je tako apel, poziv, glas … odločevalcem, torej politični, strokovni in širši javnosti, da vzpostavimo okolje, v katerem bo šolanje naših otrok vrednota in pedagoško delo spoštovano. Ravnatelji lahko s svojim znanjem in izkušnjami prispevamo pomemben delež, vendar samo, če bo naš glas tudi slišan. Saj si vsi želimo odprta vrata kakovostnih javnih šol, kajne?
***
Skupina osnovnošolskih ravnateljev iz Ljubljane in okolice: mag. Mojca Mihelič, OŠ Danile Kumar, mag. Igorcho Angelov, OŠ Hinka Smrekarja, Lorieta Pečoler, OŠ Koseze, mag. Mateja Urbančič Jelovšek, OŠ Majde Vrhovnik, Uroš Rozman, OŠ Mirana Jarca, mag. Verica Šenica Pavletič, OŠ Savsko naselje, Roman Brunšek, OŠ Škofljica, mag. Đulijana Juričič, OŠ Trnovo, dr. Bojan Jeraj, OŠ Bežigrad, Elvira Sušec, OŠ Božidarja Jakca, mag. Tanja Rozman, OŠ dr. Vita Kraigherja, Urška Kovač Grad, OŠ Dragomelj, dr. Lucija Željko, OŠ Dravlje, Barbara Kampjut, OŠ Franceta Bevka, dr. Jernej Šoštar, OŠ Kašelj, Nina Lešnjak Lepoša, OŠ Ketteja in Murna, Marija Valenčak, OŠ Ledina, Barbara Žitnik Ternovec, OŠ Martina Krpana, mag. Tadej Šeme, OŠ Miška Kranjca, Zlatka Vlasta Zgonc, OŠ n.h. Maksa Pečarja, mag. Olga Kolar, OŠ Oskarja Kovačiča, Žarko Tomšič, OŠ Poljane, Barbara Smrekar, OŠ Polje, mag. Andreja Troppan, OŠ Prežihovega Voranca, Maja Mehle, OŠ Prule, Dobrila Lazović, OŠ Riharda Jakopiča, Jaka Saje, OŠ Šentvid, mag. Tanja Grünfeld, OŠ Toneta Čufarja, Andrej Kavčič, OŠ Vide Pregarc, Neva Lamut, OŠ Vižmarje Brod, Marjanca Vampelj, OŠ Vrhovci, dr. Matej Rovšek, Center Janeza Levca Ljubljana, Lendita Kljajić Garbajs, OŠ Franca Rozmana Staneta, Irena Kodrič, OŠ Milana Šuštaršiča, Goran Popovič, OŠ Livada, Nina Grum, OŠ Karla Destovnika Kajuha, Damjana Korošec, OŠ Nove Fužine, Emir Jušič, OŠ Nove Jarše, Mateja Petrič, OŠ Vodmat, Boštjan Mohorič, OŠ Davorina Jenka Cerklje, Dina Pintarič, OŠ Bistrica Tržič, Drago Zalar, OŠ Orehek Kranj, Erna Meglič, OŠ Križe, Ingrid Klemenčič, OŠ Simona Jenka Kranj, Janez Cuderman, OŠ Helene Puhar Kranj, Janja Sršen, OŠ Predoslje Kranj, Jože Povšin, OŠ Preddvor, Klemen Markelj, OŠ Janeza Puharja Kranj, Lucija Rakovec, OŠ Jakoba Aljaža Kranj, Marko Popit, OŠ Staneta Žagarja Kranj, Matija Horvat, OŠ Matije Čopa Kranj, Milan Bohinec, OŠ Naklo, Pavel Srečnik, OŠ Stražišče Kranj,Petra Mohorčič, Glasbena šola Kranj, Sonja Grilc, OŠ Franceta Prešerna Kranj, Stanka Naglič, OŠ Šenčur, Urška Kejžar, Kranjski vrtci.
Prispevek je mnenje avtorjev in avtoric in ne izraža nujno stališč uredništva.
