Podatki skrbijo nekatere na Hrvaškem: vsak drugi par se noče več cerkveno poročiti, število učencev in dijakov, ki obiskujejo verouk, se je v zadnjih petih letih zmanjšalo skoraj za 15 odstotkov. Hrvaška Rimskokatoliška cerkev (RKC) je opozorila na »svetopisemsko podhranjene vernike«, analitiki pa se sprašujejo, ali se Hrvaška in njeni državljani, ki so se leta 2011 v 86-odstotkih opredelili za katolike, res odmikajo od Boga. Povrhu vsega se v vrhu hrvaških škofij te dni vrstijo korenite kadrovske zamenjave.
Na Hrvaškem je bila RKC še pred nekaj leti pomemben dejavnik na političnem parketu; v navezi s Hrvaško demokratično skupnostjo (HDZ) še močnejši. Potem sta se zaveznici razšli, Cerkev je ostala sama, zgodil se ji je tudi politični pluralizem, do katerega je še zmeraj, po treh desetletjih, sumničava. Zato so najbrž na mestu ocene, da je bila tudi hrvaška RKC eden od elementov, ki je omogočil, da je celotna generacija mladih Hrvatov odraščala v kulturi političnega in nacionalnega sovraštva, te kulture oziroma nekulture pa niso ustvarjali le politiki, ampak tudi posamezni duhovniki, na čelu s škofi in nadškofi.
Odrekanje prihodkom
Sociolog religije
Siniša Zrinščak je v raziskavi ugotovil, da hrvaški verniki vse redkeje obiskujejo cerkve, po njegovih podatkih naj bi skoraj 40 odstotkov vernikov odšlo v cerkev »redko ali nikoli«. Če je bilo pred 20 leti takih, ki so hodili v cerkev najmanj enkrat na mesec, 22 odstotkov, jih je zdaj komaj 12 odstotkov.
10
odstotkom letnih prihodkov od države se je zaradi koronavirusa odrekla hrvaška RKC.
Da bi hrvaška RKC med verniki in v družbi nasploh pridobila nekaj več zaupanja, so pred časom sporočili, da se »zaradi težkih razmer v gospodarstvu, ki jih je povzročila epidemija covida-19, odrekajo 10 odstotkom prihodkov, ki jim jih vsako leto nakaže država na podlagi enega od štirih vatikanskih dogovorov«. Gre za približno 4 milijone evrov od 40, kolikor jih iz hrvaškega proračuna, na podlagi veljavnih dogovorov, vsako leto namenijo za delovanje tamkajšnje RKC.
Ne glede na hvale vredno potezo je v južni sosedi že nekaj časa slišati očitke, da država daje hrvaški RKC odločno preveč denarja iz državnega proračuna, povrhu je še oproščena plačevanja davkov na miloščino, darove, tudi na zaslužek od opravljenih porok, pogrebov, krstov, pa tudi davka na nepremičnine, če vernik nepremičnino podari Cerkvi. Registra o tem ni, prav tako je skrbno varovana skrivnost višina sredstev, ki jih hrvaška RKC daje vsak mesec za plače župnikov in dostojanstvenikov. Aktualna oblast na čelu s HDZ in premierom
Andrejem Plenkovićem se o teh vprašanjih ne oglaša. Vsaj javno ne.
Kadrovske zamenjave
Dokaj daleč od oči javnosti v zadnjem času poteka tudi pravcati val kadrovskih zamenjav v RKC. Dozdajšnji škof v Dubrovniku
Mate Uzinić je pred nekaj dnevi prevzel vodenje nadškofije na Reki iz rok
Ivana Devčića, druge kadrovske zamenjave, na primer na Hvaru, Poreču in Dubrovniku, zlasti pa v Zagrebu, kjer je sedež Katoliške cerkve, na čelu je dolgoletni nadškof in kardinal
Josip Bozanić, ki mu do upokojitve manjkajo še tri leta, in v Zadru, ki ima poseben status in je neposredno odgovorna vatikanskemu Svetemu sedežu, Vatikan menda še pripravlja.
Po ocenah političnega komentatorja
Darka Pavičića je to očitna »priprava terena in poteze, s katerimi si želi Sveti sedež na Hrvaškem zagotoviti menjavo oblasti s starejših, konservativnih, na mlajše in bolj spravljive do zamisli papeža Frančiška po posodabljanju RKC nasploh, in s tem tudi popraviti ter odpraviti napake prejšnjih vodstev župnij, škofij …« In morda tudi ustaviti trend drsenja Cerkve in verskih skupnosti v nepomembnost, kar se kaže v številnih svetopisemsko podhranjenih vernikih.
