Prekmurski Judje 79 let po množičnih deportacijah
Po letu 1867, ko pride med Avstrijo in Ogrsko do tesnejše povezave in nastane monarhija Avstro-Ogrska, postane Lendava okrajno središče, kar pomeni, da se začne v mestu hiter in skokovit razvoj. Kazalci razvoja meščanstva so bili notariat, sodišče, hranilnice, gasilsko društvo, meščanska šola, ulična razsvetljava, železnica, hotel, dežnikarna, opekarna ... Mestno prebivalstvo je bilo narodnostno in versko zelo heterogeno. Tu je živelo poleg katoličanov lepo število evangeličanov, od druge polovice 18. stoletja pa so se začeli priseljevati tudi Judje. Nastala je močna in vplivna judovska skupnost.
Judje so bili trgovci, obrtniki, gostilničarji, zdravniki, ustanovitelji hranilnic, lastniki industrijskih obratov, odvetniki in vplivni, tudi vodilni možje v mestu. Bili so nosilci razvoja zlate dobe meščanstva v Lendavi. Leta 1866 so v času službovanja rabina Mojzesa Schacherlesza začeli graditi sinagogo, ki stoji še danes in je poleg mariborske edina v Sloveniji. Preprosto, a vendar čudovito enonadstropno monolitno zgradbo na skoraj kvadratni osnovi pokriva štirikapnica, fasado členijo le pilastri in konkavni venec pod streho. V sinagogi je bilo 80 sedežev za moške in v galerijskem delu 60 sedežev za ženske. Danes krasi notranjost šest v pozlato odetih železnih kaneliranih stebrov s korintskim kapitelom, ki podpirajo galerijo. Od prvotne opreme je ostala le ura. Kot sakralni objekt je sinagoga delovala do leta 1944, ko so po izgonu Židov verske obrede opustili. Po desetletjih degradacije je bila v 90. letih 20. stoletja sinagoga prenovljena in danes služi kot razstavni in prireditveni prostor. V njej je na ogled tudi stalna spominska razstava o lendavskih Judih z vsemi nastavki za muzej holokavsta na Slovenskem.
Leta 1850 so v bližini sinagoge odprli judovsko šolo, ki je delovala do leta 1921. V njej je bilo urejeno tudi stanovanje za rabina. Stavba je dolga leta propadala, konec 90. let pa so jo porušili. Dolgoletna zadnja učiteljica je bila gospa Hermina Brünner, rojena Löwenstein, katere grob z nagrobnikom najdemo na lendavskem židovskem pokopališču v Dolgi vasi. Tam so začeli Jude pokopavati po letu 1850, leta 1880 so ga razširili, nato pa dogradili še mrliško vežico. Je edino judovsko pokopališče v Prekmurju, ki je ostalo neokrnjeno. Na nagrobnikih, ki so obrnjeni proti Jeruzalemu, so tipična judovska imena v latinski in hebrejski pisavi. Pokopališče je negovano in urejeno, čeprav potomcev lendavskih Judov že dolgo ni več. Tako tudi ni veliko kamenčkov, ki jih Judje namesto rož in sveč polagajo na grobove.
Način življenja židovskega naroda je neločljivo povezan z religijo, moralnimi zapovedmi, rituali in predpisi. Tudi dolnjelendavski Judje so gojili pripadnost skupnosti in se v pomembnih segmentih življenja (hrana, šola, verski obredi, oblačila) ločevali od drugih. Velik poudarek so dajali izobrazbi, torej so bili številni pripadniki skupnosti visoko izobraženi ter zato nosilci pomembnih dejavnosti v mestu. Kot večina prekmurskih Judov so bili tudi lendavski pred 2. svetovno vojno neologni, čeprav je bilo pred 1. svetovno vojno v mestu tudi nekaj ortodoksnih, a ti so se z leti asimilirali. Med jeziki sporazumevanja so prevladovali madžarščina, nemščina in hrvaščina.
Po okupaciji leta 1941 so začeli Jude v Lendavi šikanirati, odvzeli so jim pravice do opravljanja obrti, do poklicev. Od 1. aprila 1944 so bili prisiljeni nositi Davidovo zvezdo, 26. aprila 1944 so se morali na ukaz madžarskih žandarjev zglasiti v sinagogi, od koder so jih naslednji dan odpeljali na dolgo pot brez vrnitve – v taborišče Auschwitz Birkenau! Od te tragedije letos mineva 79 let. Živih prič o tem v Lendavi ni več, saj je Lendava že lep čas mesto brez Judov. A k sreči s spoštljivim spominom na nekdanje someščane, ki so mestu dali viden pečat. In nič drugače ni v Murski Soboti. Tudi tam spoznavajo, kako dragocen prispevek so k razvoju mesta dali Judje. Po desetletjih pozabe so se torej zdaj Judje v obeh mestih (in v nekaterih vaseh) (do)končno vrnili v javni in zgodovinski spomin pokrajine ob Muri. Dolgo je trajalo, a nikoli ni prepozno.
