Quo vadis, Slovenska vojska? (3)
V celoti se strinjam z mnenjem gospoda Vilka Sustiča oziroma z njegovim odzivom na članek pod zgornjim naslovom v Pismih bralcev 13. junija na 7. strani Dela. Ker je omenjal Švico, želim dodati nekaj svojih spoznanj o švicarski vojski in obrambi.
S svojo firmo RGD iz Trbovelj sem s presledki delal skoraj 30 let pri gradnji švicarskih cestnih in železniških predorov in jaškov, predvsem kot podizvajalec. Pri tem sem opazil zanimivost, da so imeli predori veliko stranskih rovov, ki so bili namenjeni vojaškim potrebam vseh vrst. Moji poslovni partnerji gradbeni inženirji so bili kar naprej odsotni, na vojaških vajah itd.
Švica kot gorata dežela je izkoristila prednost gora ter v skalna zaklonišča namestila topove, mitralješka gnezda, zaklonišča, skladišča in druge potrebne objekte. Ob napadu nacistične Nemčije z letali na Francijo prek švicarskega ozemlja je švicarska letalska obramba sklatila okoli 15 lovcev messerschmidt 109 z lastnimi letali iste proizvodnje. Švicarski generalštab je zaradi grožnje napada zaukazal premik vojske v gorate predele ter borbo od tam. Nemci so zagrozili z vpadom milijonske vojske v Švico, ki je imela okoli 350.000 vojakov. Odgovor Švicarjev je bil pragmatično švicarski: Bomo pa trikrat streljali! To je seveda švicarski vic.
Švica ima regularno vojsko, dobro oboroženo in z vsakoletnimi vojaškimi vajami, kar bi dalo vsakokratnemu agresorju krepko misliti, preden se je loti.
Pa poglejmo našo vojsko, ki ima vsaka štiri leta v nabavi opremo drugega proizvajalca, in to takšnih dimenzij, da je v naše hribovje ne spraviš, ki je namenjena puščavskim bojem, torej neuporabna. Lahkega orožja, ki se je izkazalo v Ukrajini, nimamo, pa tudi rekrutov ne, ker smo opustili naborniški sistem. Kako bo okoli pet tisoč profesionalnih vojakov obranilo Slovenijo, vedo le Matej Tonin in tisti, ki mu ponujajo neuporabno opremo. V drugi svetovni vojni je zmagal jeep willys, naši osemkolesniki pa lahko vozijo le po avtocestah. Brez teritorialne obrambe in naborniškega sistema je Slovenija lahek plen v času desetih dni, to sta dokazala Ukrajina in partizanski boj, zato bodo v primeru agresije edini uspešni odpor dajali le slovenski lovci.
Tudi pri nas bi lahko koncentrirali vojaške utrdbe v hribovju, ki ga imamo dovolj ter je težko dostopno z osemkolesniki in tanki. Imamo rudarsko fakulteto, ki lahko izuri borce in častnike minerje, tako imenovane inženirske enote, ter hkrati gradi podzemne objekte, kot je bilo že določeno v času od leta 1999 do leta 2010, ko je veljal prvotni zakon o rudarstvu, v skladu s katerim so se gradili cestni predori.
In kdo je rušil proge, ceste in mostove med drugo svetovno vojno v Sloveniji? Partizani, rudarji, minerji, ki se jim je celo general Dwight Eisenhower osebno zahvalil za učinkovito sodelovanje v NOB. Po letu 1943 je velika večina slovenskih rudarjev odšla v partizane, med njimi tudi moj oče, referent za rudarstvo pri OF Celje.
Srečno!
