Kolesarjenje v mestu pozimi (2)
Kolesarjenje v Ljubljani pozimi, o katerem beremo v članku z zgornjim naslovom (Delo, 17. decembra, stran 20), je približno tako kot poleti, samo da je še več ovir in včasih tudi nemogoče.
Ker pri nas kolo ne šteje za prevozno sredstvo, je stanje kolesarskih stez in poti odvisno od izvajalcev zimske službe. Ponekod je to narejeno bolje, ponekod slabše. Spomnim se, da je bilo običajno po Tržaški cesti, razen Dolgega mosta, dobro, mimo Tivolija pa je bilo neprevozno. Kolesarski pas je priljubljeno mesto za odlaganje snega, kar sem navadno občutil na Celovški cesti (poleti pa prostor za parkiranje). Bile so zime, ko sem moral do pomladi delati obvoz po Goriški ulici do Šentvida, ker je bila kolesarska steza ob Celovški cesti neprevozna. Navadno so kupe snega na kolesarskih površinah pustili do naravne smrti – odjuge.
Vsekakor omogočanje kolesarskega prevoza ni niti obvezno niti ni želja naše kolesarske politike. Večina Slovenk in Slovencev se tako ali tako ne vozi s kolesom, tudi če bi se lahko (seveda se lahko, če se le hoče). Slovenkam se ne da, za Slovenca pa je to izguba statusa v družbi. Poleg tega je avtomobil dostopen sleherniku in Slovenija tudi plačuje bencin za vožnjo v službo. Kolo uporabljajo samo navdušenci, teh pa je morda pet odstotkov populacije. Zato velja splošen konsenz, da ni smiselno vzdrževati kolesarske infrastrukture v normalnem stanju. V Celju še s prometno tablo ob kolesarski stezi povedo, da se pozimi ne ukvarjajo s čiščenjem kolesarskih površin, ker se jim ne da in ker se pozimi ne spodobi kolesariti. Strošek čiščenja je samo izgovor – denarja imamo v Sloveniji toliko kot še nikoli.
Tako ali tako poskušamo kolesarje odriniti na pločnike in kolesarske poti, ki ne omogočajo vsakodnevnega kolesarjenja v službo ali po opravkih. Le ko pisanje nanese na podnebne spremembe ali na zastoje v prometu, se spomnimo na kolo. Seveda naj kolesarijo drugi, jaz že ne bom …
