Šele pakt s hudičem omogočil gradnjo mostu
Zgodovinsko mesto Čedad (Cividale del Friuli), ki je danes pomembno gospodarsko, upravno in cerkveno središče sosednje Furlanije, je odlična destinacija za dnevni izlet. Od državne meje je odmaknjeno le nekaj kilometrov, in čeprav je po površini in številu prebivalcev majhno, ima, kot je nekoč pravil znani oglas, vse, kar imajo velika.
Majhno mesto v deželi Furlaniji - Julijski krajini ima temelje iz časa železne dobe, pomembno vlogo pri njegovem nastanku je imel Julij Cezar, glavno podobo pa so mu izklesali v srednjem veku. Od leta 2011 je pod okriljem Unesca, pet let pozneje je postalo še središče Nadiške medobčinske zveze, ki vključuje velik del Beneške Slovenije, natančneje Nadiške doline. Od približno 11.000 prebivalcev jih je kakšna tretjina slovenske krvi.
Skozenj teče »naša« bistra reka Nadiža, čeznjo pa se bohoti gotovo največja mestna znamenitost – Hudičev most. Ena od legend pravi, da ga je postavil sam hudič, ki je sprva gradnjo celo zaviral. Nenehno ga je podiral, zato ga delavci niso mogli postaviti do konca. Nazadnje jim ni preostalo drugega, kakor da sklenejo pakt s hudičem. Ta je privolil, da most zgradijo do konca, v zameno pa mu dajo prvo dušo, ki ga prečka. Vendar so ga pretentali. Čezenj so najprej poslali psa, tako je hudič dobil pasjo dušo.
Druga legenda o zgodovini mostu je precej drugačna. Na mostu da sta se srečala hudič in Devica Marija. Tam sta sklenila dogovor, da bo vladar v mestu tisti, ki bo prvi na vrhu Stare gore (ta je nekaj kilometrov iz Čedada in je še vedno priljubljeno romarsko središče). Dobro je premagalo zlo, saj je Devica Marija goro dosegla le z enim korakom. Osramočeni hudič se je pogreznil v zemljo in ga ni bilo več na spregled.
Zapuščina Langobardov
Dvaindvajset metrov visoki most je že od 15. stoletja vstopna točka v staro mestno jedro, a se ni mogel izogniti temačnejšemu delu zgodovine. Porušen je bil med znamenito ofenzivo pri Kobaridu, malo pred drugo svetovno vojno pa so ga na novo zgradili. V istem stoletju, ko je bil zgrajen most, je mesto dobilo tudi današnje ime. Na splošno pa je bil Čedad med vojnimi spopadi kar precej oblegan, tako da je za njim nemirna preteklost.
Največjo zbirko umetnin in drugih zgodovinskih najdb hrani Narodni arheološki muzej, ki zato vse od odprtja leta 1990 velja za enega od draguljev Čedada.
Ob Hudičevem mostu vodijo strme stopnice do Nadiže, kjer je pogled navzgor prav veličasten. Vidni so še ostanki, zdaj sicer precej neizraziti, nekakšnih vklesanih skrivnostnih mask. Zgodovinarji pravijo, da so bile delo Keltov. Ob rečni strugi so odkrili tudi katakombe. Te so bile za Kelte svetišče, Langobardi pa so jih uporabljali za povsem drugačen namen – za ječe. In prav oni so v Čedadu pustili neizbrisen pečat, predvsem v umetnosti, kar je razvidno v tamkajšnjih cerkvah in muzejih.
Največjo zbirko umetnin in drugih zgodovinskih najdb hrani Narodni arheološki muzej, ki zato vse od odprtja leta 1990 velja za enega od mestnih draguljev.
Čar mesta so urejene ozke ulice, kjer je polno trgovinic, gostinskih lokalov, prostor pa so prav tako našli različni obrtniki. Morda je tudi to ostanek preteklosti, saj je na razvoj mesta skozi zgodovino vplivala zlasti trgovina.
Na kavo, kozarček in friko
Če si tamkajšnji veter ne da ravno duška, je romantični Čedad res odlična destinacija za jesenski enodnevni izlet, ki je mnogim sicer le popestritev ob nakupovalnem dnevu v Palmanovi ali Ikei. Od omenjenih trgovskih središč je le pol ure vožnje.
Prava italijanska kavica, kozarček rujnega ali hladno pivo. Vse prija, medtem ko nas jesensko sonce boža na katerem od trgov. Med jedmi pa je najbolje izbrati lokalno specialiteto friko. V polnomastnem obroku bodo v tem letnem času verjetno manjkali šparglji, a h krompirju in siru, ki sta glavni sestavini, bodo vmešali slanino, klobaso, rožmarin in še kakšen dodatek se najde. Popečeno na žaru navadno postrežejo s polento.
