V članku preberite:
Po tragediji na osnovni šoli Vladislava Ribnikarja v središču Beograda nič več ne bo tako kot prej. V bolečini, ki je pretresla vso Srbijo, celotno regijo, mediji raziskujemo, v kakšni družbi živimo, kdo so naši otroci, kaj lahko storimo.
Nikoli prej nisem doživela takšne tišine, takšnega molka v tem mestu, pravi Aleksandra Balmazović, ki je bila v času obeh tragedij v Beogradu. Nobene glasbe, v središču mesta, od Slavije do Knez Mihajlove, so drle množice najstnikov, vse mesto se je spremenilo v grobnico, gomile rož, sveč, plišastih igrač, med njimi spominska knjiga z naslovom Mojih petnajst let. Matere, ki so kričale, nemi kriki groze. Ko je vojna, pričakuješ grozo in bolečino. A to se je zgodilo nenadoma, nepričakovano, kot globoka zareza. Ko si naslednji dan hodil po Beogradu in gledal kioske, se je zdelo, da so vsi časopisi izgubili barvo, vse naslovnice so bile črne.
Starši, ki so jih poklicali tistega strašnega jutra, so stali pred šolo. Po pričevanju ene od mater več ur niso vedeli, ali so njihovi otroci med žrtvami ali ne. Bolečina in žalost ob izgubi otroka je trajni občutek. Cela generacija družin je zaznamovana za vedno. Kot da bi na Beograd padla emocionalna bomba, kakor se je izrazil srbski psihiater dr. Vladimir Milošević.
Več kot deset dni po tragediji si vsak od nas postavlja vprašanja. Vsa imajo skupni imenovalec: Zakaj? Kaj je narobe z našo družbo? Ali res prehajamo v družbo, kakršno v distopičnem romanu Gospodar muh opisuje William Golding? Kjer so se namesto na otoku v Tihem oceanu otroci znašli na osamljenih otokih v morju spleta. Res postajamo družba, v kateri bodo »otroci ubijali otroke«?
»Mislim, da nismo družba, v kateri otroci ubijajo otroke, in da gre pri takšni izjavi za nevarno posploševanje na podlagi izjemno redkih dogodkov,« pravi dr. Tristan Rigler, klinični psiholog, zaposlen v enoti za adolescentno psihiatrijo psihiatrične klinike v Ljubljani, ki se pri svojem delu srečuje s psihopatologijo ter otroki in mladostniki, pri katerih je že prišlo do motenj v mentalnem zdravju.
Kaj je bil pri dečku vzrok za tako grozljivo dejanje? Ali je za to res krivo to, da ga drugi otroci niso sprejeli? Tu se moramo vprašati, kaj za nekega najstnika pomeni biti nesprejet med sošolci. Je to, da se ga drugi izogibajo, nočejo govoriti z njim, se mu posmehujejo ali ga morda samo ne občudujejo tako, kot bi si sam želel, da bi ga? Je bil tu na delu patološki narcizem? Tega ne vemo in ne smemo ugibati, pravi Milošević.
