Covid-19, vojna in človečnost do beguncev
Strah, panika in globoke družbene spremembe, ki jih je po vsem svetu sprožila pandemija covida-19, imajo v Evropi zdaj povsem drug vir. Vse več ljudi je zaskrbljenih zaradi vojne na njenem pragu.
Vojne prisilijo množice ljudi, ki se ne borijo, da se selijo. Kot begunci nimajo urejenega zavetja, prehrane, zdravstvene oskrbe in varnosti, zato mnogi zbolevajo in umirajo. V času pandemije covida-19, ki jo imajo nekateri za posledico biološkega orožja, so begunci nesorazmerno prizadeti zaradi vojne, učinkov pandemije in omejevalnih migracijskih ukrepov, ki ovirajo dosledno in racionalno odzivanje stroke javnega zdravja na grožnje. V zvezi s tem so ukrajinski begunci postali del intenzivne politične razprave v svetu in pri nas. Ali razmeroma nizka stopnja precepljenosti v Ukrajini lahko vpliva na ponovno povečanje primerov covida-19? Ali njihovi problemi lahko postanejo problem vseh?
Zdravstvena oblast je glede epidemije covida-19 zelo previdna. Opozarja, da vsega še ni konec, da endemična faza še ni olajšanje za zdravstvo in družbo. Epidemiologi so izdelali modele, ki kažejo, da bi se ob morebitnem opuščanju drakonskih ukrepov virus zlahka razširil na milijone ljudi in bi zaradi koronavirusa lahko preminil velik delež obolelih. Opozarjajo nas, da ne vemo, kaj nas čaka, da bolj ko bomo dopuščali nenadzorovano širjenje virusa, bliže bomo novi različici, ki bo lahko tudi bolj smrtonosna.
Zavedanje in podpora mednarodne skupnosti Ukrajini sta ključni za odziv na to izredno zdravstveno stanje. Področja, ki zahtevajo takojšnjo mobilizacijo in ukrepanje, so predvsem slab nadzor nad nalezljivimi boleznimi, neustrezen dostop do zdravil za ranjence, poškodovance in druge bolnike ter pomanjkanje dostopa do oskrbe za duševno zdravje in rehabilitacijo.
Ukrajina se je trudila obvladovati pandemijo še pred rusko invazijo. Kampanjo za cepljenje je začela počasneje kot številne evropske države. Tako kot marsikje drugje, tudi v tej državi velik del prebivalstva ni zaupal oblasti glede varnosti in učinkovitosti cepiva. Tik pred invazijo je bilo cepljenih le 35 odstotkov ukrajinskega prebivalstva, podobno kot v večini sosednjih držav, čeprav sta Madžarska in Poljska dosegli večjo precepljenost. Tako kot številne druge evropske države je tudi Ukrajina novembra in nato še prvi teden februarja zaznala vrhunec in povečanje števila okužb zaradi različice omikron, najverjetneje zaradi nizke stopnje precepljenosti.
Uradno stališče stroke javnega zdravja je, da tako nizka stopnja precepljenosti ni dovolj za nadzor nad virusom, ki je za nekatere ljudi lahko nevaren. Kombinacija vojne z razmeroma majhno precepljenostjo v Ukrajini bi lahko vplivala na trende covida-19 tako v državi kot v širši regiji. Na (ne)varnost bodo vplivali tudi različna razvitost zdravstvenih sistemov ter različni ukrepi za njeno (ne)obvladovanje. Ne le politiki in strokovnjaki tudi navadni ljudje zbirajo informacije in iščejo odgovore.
Znano je, da virus prizadene predvsem starejše in ljudi z drugimi zdravstvenimi težavami, kot so astma, sladkorna bolezen in bolezni srca, ki so ranljivejši in lahko resno zbolijo. Cepljenje z ukrepi, kot so uporaba maske, upoštevanje fizične razdalje in osnovna higiena, so znani ukrepi za zajezitev širjenja virusa na ravni posameznika in skupnosti. Pomembne so tudi vse okoliščine v naravnem in družbenem okolju, ki je v primeru Ukrajine uničeno zaradi vojne. Sistemi, ki so bistveni, a zelo okrnjeni, so prehrana in pitna voda, zatočišča, odstranjevanja odpadkov in zdravstveno varstvo. V vojnih razmerah ljudje nimamo organiziranega vsakodnevnega življenja tako, da bi bila zagotovljena optimalna (državna) skrb, pogosto še najnujnejše ni dostopno. Ljudje so v stiski, prestrašeni in drugače prizadeti ter morajo pogosto sami iskati rešitve.
Strah uničuje imunski sistem
V 90. letih prejšnjega stoletja je bilo na vojnih območjih in med begunsko populacijo zaznanih kar 65 odstotkov večjih izbruhov nalezljivih bolezni. Humanitarni delavci so se morali pogosto ukvarjati tudi z izbruhi nalezljivih bolezni. V vojni ni pogojev za dober nadzor nad nalezljivimi boleznimi. Tudi sedanje razmere v Ukrajini spodbujajo prenos različnih patogenov zaradi neznosne gneče v bombnih zakloniščih in kleteh, kamor se v strahu zatekajo ljudje in kjer je kroženje zraka slabo, ter na avtobusih in vlakih, v katerih ni mogoče vzdrževati fizične razdalje. Poškodbe, povezane z vojno, imajo prednost pred oskrbo zaradi covida-19, kar bo pospešilo širjenje virusa. Posledično se lahko okuži tudi več zdravstvenih in drugih humanitarnih delavcev, ki ne bodo mogli več opravljati svojih nalog. Strah pred smrtjo in vojno ter stres uničujeta imunski sistem vseh. Ta je prizadet tudi zaradi neustrezne prehrane, motenj spanja in pomanjkanja higiene.
Preventivne ukrepe za omejitev širjenja covida-19 je nemogoče vzdrževati, ko je država oblegana oziroma ko je več kot dva milijona njenih prebivalcev na begunski poti. V vojnih razmerah so preventivni ukrepi težko dosegljivi oziroma velikokrat niti niso mogoči. V času grozeče izgube doma in domovine mnogi dajejo pred zdravjem prednost drugim človekovim pravicam in zaščiti bližnjih oseb. V takšnih razmerah se prizadeti ne ukvarjajo z znanstvenimi razlagami o covidu-19 in redko upoštevajo preventivne ukrepe.
Epidemiološki modeli nakazujejo, da bodo razmere v Ukrajini neizogibno povzročile povečanje števila okužb ter da obstaja tudi možnost pojava novih različic, ki bi z begunskim valom lahko ogrozila Evropo in celo ves svet. Najprej bi se lahko povečalo število primerov v državi in v tistih, ki nanjo mejijo, kot so Poljska, Madžarska, Slovaška, Romunija in Moldavija, nato še drugod po Evropi in svetu. Hkrati bi to lahko spet obremenilo evropske zdravstvene sisteme ali povzročilo okužbe pri zdravstvenih delavcih, ki ne bodo mogli opravljati svojih nalog.
Kaže, da pandemije še zdaleč ni konec. Strokovnjaki za javno zdravje so zaskrbljeni zaradi velikega deleža necepljenih ter zaradi možnih dolgoročnih učinkov vojne za nadzor nad covidom-19, ker raziskave kažejo, da začne imunost po cepljenju upadati po približno petih do šestih mesecih. Če se bo vojna v Ukrajini nadaljevala, bi to pomenilo, da se bo cepljenje prekinilo, tamkajšnji že cepljeni državljani se tudi ne bodo mogli »okrepiti«, saj bo imela oskrba poškodb, povezanih z vojno, prednost pred prizadevanji za cepljenje.
Ne glede na dileme, ali je cepljenje dovolj varno in učinkovito, razmere razkrivajo slabosti v globalni obrambi pred grožnjami, kot so zelo nalezljive bolezni. Tudi brez vojaškega spopada so velike neenakosti v zdravstvenih virih povzročile velike razlike v sposobnosti držav, da nadzorujejo covid-19. Razvite države so pokupile zaloge cepiva, medtem ko se revnejše, večinoma v Afriki in delih Azije, še vedno trudijo omejiti virus, saj nimajo (enakega) dostopa do cepiv. Ko med pandemijo pride do takšnega konflikta in razmer, kakršne so v Ukrajini, postane pomanjkljivo globalno ukrepanje tragično očitno.
Vendar so nekatere evropske vlade za ukrajinske državljane, ki so zapustili svojo državo, naredile izjemo glede covidnih potrdil (preboleli, cepljeni, testirani). Potovalna pravila glede covida-19 se spreminjajo prav zaradi ukrajinskih beguncev. Marsikje pandemsko paniko in uradniška navodila nadomeščata preudarnost in solidarnost ljudi, ki poskušajo beguncem pomagati. Hkrati to razkriva krutost omejitev, ki so bila uvedene na začetku pandemije. Uporaba covida-19 kot izgovora za preprečevanje prehoda meja trenutno postaja vse bolj absurdna in nevzdržna. Nedavne spremembe vladnih politik priseljevanja pa veljajo samo za ukrajinske begunce, ne pa za druge skupine ljudi iz Afrike in Azije, ki se jih še vedno zavrača. Evropske države se še naprej diskriminacijsko otepajo muslimanskih beguncev temnejše polti in jemljejo samo svetlejše kristjane.
Umetnost (ustreznost) nadzora
Epidemiološka opozorila naj bi imela tudi namen pravočasno opozarjati prebivalstvo, da se nam bliža nevarnost ter da se moramo nanjo pravočasno in ustrezno pripraviti, da bi za seboj pustila čim manjše opustošenje. Ukrepi nikakor ne smejo biti namenjeni kaznovanju ljudi, ki ne morejo upoštevati priporočenih preventivnih ukrepov, saj morajo imeti ljudje pravico odločati o zadevah, ki jih življenjsko zadevajo. Pomembno je vedenje, da za epidemiološka priporočila na splošno velja, da v določenih posebnih okoliščinah lahko ravnamo tudi drugače, bolj racionalno in pragmatično.
Če je med pandemijo vojna in nastanejo razmere, kakršne so v Ukrajini, postane pomanjkljivo epidemiološko in globalno ukrepanje proti nalezljivim boleznim tragično očitno. Združeni narodi s Svetovno zdravstveno organizacija očitno nimajo dovolj sredstev za hitro usmerjanje zalog cepiva in osebja na vojna območja ter nimajo dovolj politične avtoritete za reševanje vprašanj nacionalne suverenosti.
Ko ljudje bežijo, da bi rešili svoje življenje, je razumljivo, da ne dajejo prednosti preventivnim ukrepom zaradi covida-19. Ko vstopajo v druge države, tam lahko širijo okužbo, še posebno če te države omejitve zaradi covida-19 ublažijo. Epidemiologi predvidevajo, da se bo večina beguncev na svoji poti prvič ali ponovno okužila, morda tudi zbolela in tako širila virus. Zbolijo lahko tudi ljudje, ki so bili v celoti cepljeni, in ljudje, ki so bili prej okuženi. Tveganja, pridobljena z okužbo, naj bi bila veliko manj predvidljiva kot relativno majhna tveganja, povezana s cepivom. Vendar nekateri znanstveniki opozarjajo, da naj bi bila slednja tveganja precej večja, kot jih predstavlja zdravstvena oblast. Na splošno naj bi okužba povzročila resnejšo bolezen, ki se pri ranljivih ljudeh lahko konča tudi s smrtjo. Cepiva proti covidu-19 pa naj bi povzročala blage stranske učinke, ki trajajo največ nekaj dni in v izjemnih primerih tudi lahko povzročijo smrt, dolgoročnih učinkov cepiv pa še ne poznamo.
Zavedati se moramo, da so to trenutna spoznanja, ki se z novimi znanstvenimi izsledki lahko spremenijo. Hipotetično bi se v posebnih okoliščinah, na primer pri beguncih, ki se ne morejo cepiti in upoštevati preventivnih ukrepov, lahko izkazalo, da je naravna imunost veliko močnejša in trajnejša od imunosti, pridobljene s cepivom. Število primerov covida-19 se bo med njimi povečevalo ali morda zmanjševalo, vendar vsaj na začetku nihče ne bo vedel, kako velike so te težave, dokler ne bodo zbrani potrebni podatki.
Zato naj bo tudi v primeru pravnih in uradniških dilem, ali upoštevati enaka merila za begunce kot za prebivalce držav gostiteljic, trenutni in ključni cilj pomoč ljudem v begunski stiski. Najpomembneje je, da si ne glede na epidemiološke razmere ne dovolimo, da bi strah pred covidom-19 posegel v našo človečnost do vseh beguncev in držav z razmeroma nizko stopnjo precepljenosti.
***
Prim. Dušan Nolimal, zdravnik, raziskovalec, specialist socialne medicine.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
