Presenečenje
Je to zato, ker je bil od nekdaj varljiv – tudi tokrat nas je presenetil s snežnimi viharji, ali zato, ker ga povezujem s številnimi zgodovinskimi preobrati, kot sta uboj Julija Cezarja in abdikacija ruskega carja Nikolaja II., toda s prihodom marca se mi prebudijo vsa čutila in pripravljena sem na presenečenja.
Pravzaprav si jih celo želim, čakam nanje vsako jutro, in če jih ni, postajam nestrpna. In ne, nočem čakati na prvoaprilsko šalo kot nadomestek za preveč resen marec.
Ne, to ni zgodba o mesecu, ki se je komaj začel. To je vzdihovanje za presenečenji. Pasternaka držim za besedo, vse odkar sem prebrala njegov stavek, ki pravi: »Presenečenje je največje darilo, ki nam ga lahko da življenje.« Spomnim se ga vsakič, ko kdo nenapovedano pozvoni pri vratih. Pohitim, da bi jih odprla, in v teh nekaj sekundah negotovosti samo sebe presenečam z ugibanjem, kdo bi me lahko obiskal.
Poštar, ugotovim skoraj razočarano, ko zagledam znani obraz nasmejanega Igorja, vendar se, ko mi izroči debelo kuverto z neznano vsebino, negotovost nadaljuje. Veselo se poslovim, pošiljko položim na mizo in prelagam trenutek, ko bom izvedela, kaj sem dobila prvi dan tega meni ljubega meseca. Stopim na drugo stran mize, potipam kuverto, sedem pred njo in jo opazujem kot mačka, pripravljena, da ujame plen. Poduham jo, jo prislonim k ušesu, jo nekajkrat obrnem in se vse bolj veselim presenečenja, ki me čaka.
Prižgem radio, da bi me tudi ta presenetil z glasbo, ki je ne pričakujem. Ko zaslišim izvedbo Radioheadove pesmi Creep, ki je še nisem slišala, pomislim, da je največje presenečenje tisto, ki ti ga pripravi nekdo, ki ga že zelo dobro poznaš.
Končno odprem kuverto in vzkliknem od veselja. Kolegica Jana Rošker mi je poslala novi knjigi in življenje je postalo lepo že zaradi luči moje zvedavosti, ki jo je to presenečenje prižgalo prvi dan meseca, od katerega nikoli nič ne pričakujem, a me vedno znova obsipava s smehom in veseljem.
