Avatar kolonizacije
Razmišljanja Josepha Borrella, objavljena v tej rubriki 11. septembra 2023, razkrivajo predvsem pokroviteljski odnos evrocentrične politike do afriške celine. Resda je zapisal, da politika EU do Sahela ni bila uspešna, ker je bila preveč osredotočena zgolj na varnostno razsežnost, premalo pa na krepitev pravne države in zagotavljanje osnovnih storitev, ter da je bila »strateško potrpežljiva do vojaških hunt v regiji«.
Priznal je tudi, da se Francija v regiji spopada s težavami, vendar je krivdo za to pripisal huntam, ki naj bi s kazanjem prsta na Francijo prikrivale lastne neuspehe in zlorabe. Malce zlovešče je napovedal, da težav teh držav ne bodo rešile vojaške hunte, temveč le Evropa. Odgovoru na vprašanje, kako bo to storila, se je izognil. Dvoumno je zapisal, da smo kot Evropejci dolgo podpirali iskanje afriških rešitev za afriške probleme, zato evropska podpora Gospodarski skupnosti zahodnoafriških držav (Ecowas-Cedeao) ne sme popuščati, za sekundarne ureditve ali vzporedne poti mediacije pa ni prostora.
Nič obetavno, neomajno stališče, podobno stališču EU v zvezi z Ukrajino in Rusijo. Toda na Francijo niso s prstom kazale samo hunte, kritične poglede na njeno politiko v Afriki najdemo v Italiji, Nemčiji in drugih državah, tudi v sami Franciji. Ne nazadnje pa tudi med državljani prizadetih afriških držav.
Pokukajmo zato malo v zaodrje francoske kolonialne dediščine, ki jo je Francija kot doto prinesla v evropske integracije. Izpostavil bom samo eno izmed mnogih razsežnosti te dediščine. To je frank CFA, valuta, ki jo uporablja 14 držav, združenih v dve monetarni uniji. V Zahodnoafriški gospodarski in monetarni uniji (Uemoa) s šestimi članicami imajo zahodnoafriški frank CFA (na denarnih trgih ima oznako XAF), v Srednjeafriški gospodarski in monetarni uniji (Cemac) z osmimi članicami pa srednjeafriški frank CFA (na denarnih trgih ima oznako XOF). Oba franka CFA sta medsebojno zamenljiva, krožita lahko vsak na svojem območju, imata enako razmerje do drugih valut. Na čelu Uemoe je Centralna banka držav zahodne Afrike (Banque Centrale des Etats de l'Afrique de l'Ouest – BCEAO), na čelu Cemaca pa Banka držav srednje Afrike (Banque des États de l'Afrique Centrale – BEAC).
Pojavne oblike franka CFA (Colonies françaises d'Afrique) so povsem v rokah Francije, ki ga je ustanovila leta 1945, da bi si povrnila nadzor nad svojimi kolonijami v podsaharski Afriki in tudi občutek imperialne sile, ki ga je precej zamajal ponižujoč poraz leta 1940. Z njim je želela po eni strani olajšati odtekanje virov iz kolonij v Francijo, potrebnih za obnovo njenega povojnega gospodarstva, ne da bi za to morala plačevati preveč ali zapravljati ameriške dolarje, po drugi strani pa podpirati lasten izvoz v kolonije. Zunanjo vrednost franka CFA in vse v zvezi z njim je ohranjala Francija, z njenim vstopom v evro pa tudi ECB.
Mimogrede, podobni monetarni območji, ki sta nastali po drugi svetovni vojni zato, da se olajša trgovanje med metropolami, njihovimi kolonijami in povezanimi državami in ozemlji, sta bili tudi šterlinško območje Združenega kraljestva in območje portugalskega eskuda, ki pa nista dolgo trajali.
Dekolonizacija teh afriških držav ni bila brezpogojna, saj si jih je Francija s pristranskimi sporazumi gospodarsko, vojaško, kulturno in denarno še naprej podrejala. Tako se je pozneje spremenil pomen kratice frank CFA, ki ga uporablja Uemoa, v frank Communauté financière en Afrique, frank CFA na območju Cemaca pa v frank Coopération financière en Afrique centrale. Sam ustroj franka CFA je ostal nespremenjen. Prej je temeljil na fiksnem tečaju do francoskega franka in na prostem pretoku kapitala med afriškimi državami in Francijo, danes temelji na fiksnem tečaju do evra.
V obeh primerih je vmešano tudi francosko finančno ministrstvo, saj morajo članice teh dveh denarnih unij 50 odstotkov svojih deviznih rezerv hraniti na posebnem računu pri ministrstvu (compte d'opérations). Takšno obvezno deponiranje je izsiljeno nadomestilo za jamstvo Francije, da bo zagotavljala neomejeno zamenljivost franka CFA s posojanjem evrske valute za ohranjanje stanja na tem posebnem računu. Zaradi vloge garanta ima Francija pravico veta v obeh ustanovah območja franka CFA, to je v Centralni banki držav zahodne Afrike (BCEAO) in v Banki srednje Afrike (Beac).
Francija s tem ohranja popoln nadzor nad denarnim sistemom držav članic obeh monetarnih unij. Frank CFA tako države članice spravlja v vlogo proizvajalk in prodajalk surovin in potrošnic uvoženega blaga, posebni račun pa je mogočen instrument represije, s katerim Francija vpliva na finančne odnose afriških držav z zunanjim svetom. Z uvedbo evra se ni spremenilo nič. Vzpostavljeni mehanizem zavezuje obe afriški centralni banki k omejevanju bančnih posojil in sili države, ki sodijo med najmanj razvite, v drago zunanje zadolževanje in dolžniško odvisnost.
Očitno pa je tudi, da se prizadete afriške države ne upajo znebiti franka CFA, čeprav se v njihovi javnosti čedalje bolj pojavlja slogan France Dégage. Tudi nobene analize ni, ki bi osvetlila povezavo med nepravično denarno ureditvijo, nerazvitostjo, revščino in begom prebivalstva v Evropo. Francoski predsednik Macron je sicer napovedal zamenjavo zahodnoafriškega franka CFA z valuto eco, francoski parlament je privolil v prenehanje francoskega vpliva nanj. Obstaja nekaj obetov za podobne, čeprav neprepričljive korake tudi v zvezi s srednjeafriškim frankom. Dodam naj še to, da obstaja tudi komorski frank, s podobno kolonialno dediščino, ki je del območja franka (oziroma evra, ki ga je nadomestil), ni pa del območja franka CFA.
Območje franka CFA je tako območje z najdaljšim trajanjem ureditve fiksnega tečaja na svetu. Traja namreč že celih 78 let in s svojo kolonialno naravo tako predstavlja kar dvojni anahronizem. Ker države sili v nenehno notranjo devalvacijo – pojav, ki smo ga videli tudi v času fiskalne diktature Angele Merkel in Wolfganga Schäubla, ki je zamajala evrsko območje –, tako še vedno zmanjšuje cenovno konkurenčnost njihovih gospodarstev, prost pretok denarja pa omogoča velike odlive kapitala iz teh držav. Tem državam je bila odvzeta pravica, da za preoblikovanje svojih gospodarstev uporabljajo valutni tečaj. Notranja devalvacija namreč terja pritisk na plače in državne izdatke, torej dobesedno zmanjšuje kupno moč prebivalstva, ruši vse socialnovarstvene ureditve in skrbi za prenos »privarčevanega« v tujino.
Ob uvajanju evra sta si svet Evropske unije in Evropska centralna banka umila roke z brezvestno ugotovitvijo, da ureditev franka CFA (in komorskega franka) ne škodi evropskim gospodarskim in denarnim interesom. Potrdila sta upravičenost ohranitve te kolonialne ureditve. ECB je sicer ugotovila, da je njena koristnost za ekonomsko povezovanje med državami članicami nepomembna, da pa kljub temu ugodno vpliva na makroekonomsko stabilnost območja, karkoli že to pomeni. Države so torej obsojene na nadaljevanje stabilne revščine. O koristnosti za Francijo se ni izrekla.
Upor proti franku CFA je pred nekaj leti uprizorila tudi skupina afriških pevcev, raperjev in slamerjev, ki so z glasbo in besedili v volovskem, bambarskem, angleškem in francoskem jeziku (7 minutes contre le CFA) pozvali h gospodarski suverenosti francosko govorečih držav zahodne Afrike in k prenehanju valutne podrejenosti Franciji.
Ker dvomim, da Joseph Borrell tega ne ve, ne morem sklepati nič drugega kot to, da zunanjepolitični predstavnik EU izreka podporo ohranjanju takega kolonialnega odnosa. V resnici to ni edini pojav, ki bi se ga morala EU sramovati. Velika Britanija je šele leta 2015 izplačala zadnji obrok državnega dolga, s katerim je financirala odpravo suženjstva. Z državnim dolgom so izplačali sužnjelastnike, o reparacijah sužnjem ali njihovim potomcem pa nikoli ni bilo govora. Podatki o dedičih zadnjih prejemnikov so še vedno skriti.
Davkoplačevalci so torej plačali odškodnino sužnjelastnikom, verjetno so pri tem deloma sodelovali tudi davkoplačevalci drugih evropskih držav, saj si je Združeno kraljestvo na davčnem področju izposlovalo nekaj koncesij. Belgija ni zmogla sprejeti opravičila žrtvam zločinov, ki jih je zagrešila v Kongu. Ob dvestoletnici neodvisnosti Mehike so Borrellovi partijski sodrugi iz španske ljudske stranke napadli papeža Frančiška, ker je v pismu mehiški duhovščini priznal grehe katoliške cerkve, storjene med evangelizacijo, ki je sledila španski kolonizaciji.
Zaradi franka CFA, britanskih izplačil sužnjelastnikom, belgijskih zločinov, nasilnega prekrščevanja ni bila sprejeta nikakršna resolucija evropskega parlamenta, ki bi obsodila pretekla ravnanja evropskih kolonialnih držav. Tudi to je Evropa, Evropa, ki boleha za postkolonialno amnezijo. Ali so to demokratične vrednote EU, na katere se sklicuje Joseph Borrell?
Očitno bo treba dekolonizirati tudi razumevanje demokracije in soočiti njene samooklicane skrbnike z realnostjo.
***
Ddr. Neven Borak, ekonomist in zgodovinar.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
