Irski dež
Zeleni otok je te dni verjetno manj zelen kot Slovenija, zagotovo pa je bistveno hladneje in neprimerno bolj deževno kot kje na jugu Španije ali Italije, kamor naju sicer vleče in ravno tako letijo številni nizkocenovni letalski prevozniki.
Da mi bodo lepote Irske všeč, sem vedel vnaprej, težko pa sem si predstavljal, da so na tako zelo mokrem in vetrovnem območju ljudje tako prijazni in topli. Na vsakem koraku, od prvega sogovornika na letališču v Dublinu do natakarice v napol praznem najmanjšem pubu na otoku Achill, ki ga z Irsko povezuje most, so nevsiljivo ljubeznivi in pripravljeni pomagati.
Za naše razmere izjemno strpnost Irci med drugim kažejo v prometu, tudi do turistov, ki se z izposojenimi avti učijo voziti po levi strani ceste. Med vožnjo iz Dublina proti zahodni obali sem si večkrat predstavljal, kako bi tipični slovenski udeleženci v prometu viseli na hupah ob vsaki najmanjši zagati voznika, ki se prvič pelje po desni strani ceste. Na Irskem nama v štirih dneh ni pohupal niti en voznik, in ne, to zagotovo ni zato, ker sva tako brezhibna voznika po levi.
V takšnem okolju se ni težko počutiti dobrodošlega, niti zanič vreme in za naše razmere visoke cene hrane in pijače človek brez težav sprejme in se hitro počuti kot doma. Irski dež ima navsezadnje svoje prednosti: kakor hitro in silovito, kot se ulije na zelene poljane, tako tudi poneha in med oblaki se odpre prostor za sončne žarke. Prizorov med vožnjo po prazni cesti na divji zahodni obali Irske ne more prikazati nobena fotografija.
Ne vem, ali je kriv irski dež in vse, kar pride pred njim in za njim, dobra družba ali občutek zaželenosti, ki to deželo naredijo tako lepo, a prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem zajokal ob pogledu na naravne lepote. Naj bo ljudem, ki pridejo k nam, tudi tako lepo, da se jim bodo orosile oči, kajti turizem smo ljudje.
