Pesem, ki je »pokončala« najdlje trajajočo diktaturo v Evropi
Grândola, Vila Morena je pesem, ki je na današnji dan pred petdesetimi leti dvajset minut čez polnoč zadonela na lizbonskem radiu Renascença. Bila je znak za začetek vojaškega udara – nageljnove revolucije. Skoraj brez žrtev, s štirimi mrtvimi, zato pa s toliko več nageljni so namreč Portugalci v manj kot enem dnevu po dolgih štiridesetih letih pometli z diktatorskim režimom, ki ga je leta 1926 vzpostavil Antonio de Oliveira Salazar, po letu 1968 pa nadaljeval Marcelo Caetano.
Vse se je začelo z uvrstitvijo Portugalske v finale za pesem Evrovizije 6. aprila 1974, piše The Guardian. Paulo de Carvalho se je s skladbo E Depois do Adeus (In potem slovo) za las uvrstil v finale. Osvojil je tri točke in pristal na zadnjem mestu, skupaj s še tremi državami, Norveško, Nemčijo in Švico. Zmagovalka je bila tega leta legendarna švedska skupina Abba s skladbo Waterloo.
Medtem ko je Abba po zmagi na Evroviziji osvajala svetovne lestvice, je Carvalhova pesem pustila drugačno dediščino – obrnila je tok zgodovine.
Častniki so se povezali v gibanje
Leta 1974, ko se je Portugalska že 13. leto bojevala v kolonialni vojni na treh afriških frontah, so razmere v njeni vojski dosegle prelomno točko. Skupina levičarskih mladih častnikov, ki se je zavzemala za demokracijo in nasprotovala kolonialnim vojnam, se je začela povezovati in hitro prerasla v »prefinjeno, organizirano in politizirano silo«: Gibanje častnikov. Poleg tega je bilo treba portugalske oborožene sile uskladiti z voljo ljudstva. Načrt operacij je bilo treba razširiti med ljudi. Toda kako? Od ust do ust? »Kako prenesti signal, ki bi ga lahko slišali po vsej državi in ki bi potrdil operacijo?« se po pol stoletja v Guardianu spominja Carlos Almada Contreiras, mornariški povezovalec gibanja.
Na potovanju v Španijo je Contreirasu v roke prišel izvod Bele knjige o spremembi vlade v Čilu, ki jo je uredil Augusto Pinochet in v kateri je bil podrobno opisan vojaški udar v tej državi. Opisan je bil vojaški opozorilni sistem, ki je vključeval predvajanje niza vnaprej dogovorjenih pop pesmi prek civilnih radijskih postaj.
Če bi gibanje uspelo prepričati radijsko postajo, ki pokriva celinsko Portugalsko, da predvaja določeno pesem ob vnaprej dogovorjenem času, bi to lahko bil znak za začetek celotne operacije. Toda katera postaja in katera pesem?
Ko so navezali stike z nekaterimi novinarji, so se voditelji gibanja poenotili tudi glede »sloga« pesmi, ki naj bi jo predvajali: želeli so nekaj simboličnega, kar bi uveljavilo njihovo vizijo Portugalske.
Tradicija »intervencionistične« glasbe je bila tedaj že dolgo navzoča med portugalsko opozicijo; ponazarjal jo je ljudski pevec José »Zeca« Afonso.
Povezan s podtalno revolucionarno levico je imel Afonso obsežen katalog ostrih protestnih pesmi, od katerih jih je državna cenzura mnoge prepovedala. Zaradi nasprotovanja diktaturi je v poznih šestdesetih izgubil službo učitelja, zaradi aktivizma pa je bil pogosto v zaporu. Afonsove pesmi so bile izjemno priljubljene med vojaki in častniki na afriški fronti.
Banalnost, ki ne bo dvignila obrvi
Prvotno izbrano skladbo je državna cenzura prepovedala. Ker pa se je načrtovani datum državnega udara hitro bližal, so sklenili, da izberejo »neko banalnost«, ki ne bo dvignila obrvi. Ta izbira je bil »politično nekontroverzen« Carvalhov evrovizijski song E Depois do Adeus, ki mu je sledila Afonsova Grândola, Vila Morena, ki ni bila na seznamu prepovedanih, je pa pela o svobodi, boju in solidarnosti v utopični deželi bratstva, kjer vlada ljudstvo in kjer je povsod srečati prijatelje.
Manj kot 24 ur po njenem predvajanju je padla najstarejša fašistična diktatura v Evropi in z revolucijo nageljnov, ki so jih ljudje množično zatikali v gumbnice vojakom in z njimi krasili tanke, se je začel portugalski prehod v demokracijo.
Tako E Depois do Adeus kot Grândola, Vila Morena pa sta za vedno in neločljivo vgrajeni v portugalsko zgodovino.
Portugalci spomin na revolucijo nageljnov praznujejo kot državni praznik – dan svobode.
