Sredi zelenega zlata skrbijo za vzgojo mladih upov
Val živahnega nogometnega dogajanja v Celju na začetku 20. stoletja je pljusknil tudi do bližnjega Žalca. Vinko Kukec je bil gonilna sila Telovadnega društva Sokol, a njegovi varovanci niso bili zapisani samo gimnastičnim vajam, temveč so pogosto igrali tudi nogomet. Leta 1918 je Jože Jug, najstarejši sin žalskega sedlarja Josipa Juga, sešil prvo nogometno žogo, ki pa ni imela »duše« (notranjega mehurja). To je čez nekaj let prinesel Jože Kainz iz Petrovč, ki je študiral na Dunaju. Že malce prej, leta 1920, pa je v Žalcu nastal nogometni kolektiv Šport klub Žalec.
Žalec je že takrat veljal za središče hmeljarstva. Pivovarna Žalec je bila sprva eden izmed podpornikov nogometašev, ko so se ti še podili po Janičevem travniku, kjer je bilo improvizirano igrišče. Žalčani so kmalu dobili največje rivale. V sosednji vasi Gotovlje, ki je znano predvsem po konjeniškem športu, so ustanovili moštvo Borut Gotovlje. Med ekipama so potekali srditi boji za sosedski prestiž, še posebno pozneje, na novem igrišču ob železnici. Zaradi druge svetovne vojne so bile prekinjene tudi nogometne aktivnosti. Dotlej je Žalec, kakor tudi Slavija iz naselja Vrbje, nastopal v improviziranih lokalnih tekmovanjih.
Takoj po vojni je zaradi novega sistema organizacije športnih društev v okviru TVD Partizan nogometni klub dobil ime Partizan Žalec, predsedoval pa mu je Jože Senica. Takratni rod igralcev je že dosegel vidnejše rezultate v medobčinskih tekmovanjih. V vratih je denimo blestel Slavko Kolenc, ki so ga Žalčani speljali Gotovljanom, čuvaj mreže pa je bil zelo uspešen tudi na konjskih dirkah.
Novi stadion za nov zagon kluba
Leta 1961 so v Žalcu naposled dočakali odprtje novega nogometnega stadiona. Staro igrišče jim je namreč dobro leto prej vzela lastnica zemljišča – Kmetijska zadruga Vrbje, tako da so fantje leto dni igrali zgolj mali nogomet. Pobudo za izgradnjo stadiona je dal poznejši predsednik kluba Drago Markovič, ki je opravil tudi največ, kar 357 delovnih ur na stadionu. Njegovi sodelavci Vlado Veber, Roland Vodušek, Jurij Lakner, Martin Cvikl in Jože Grobelnik so skupaj z igralci vseh selekcij in someščani prav tako opravili veliko udarniškega dela za novo pridobitev.
Boljše razmere za treninge in tekme so prinesle nov zagon tudi v strokovnem delu, trener članskega moštva je postal Tone Zidar, ki je mladost preživel v izgnanstvu v Franciji, kjer je tudi začel z nogometom. Po vrnitvi v Jugoslavijo je bil nekaj časa tudi v celjskem Kladivarju, potem pa ga je pot vodila v Partizan Žalec. Grobelnik je člansko zasedbo spet lahko prijavil za tekmovanje v okviru Medobčinske nogometne zveze Celje. Prav nekdanji igralec in trener Grobelnik je ob Francu Šarlahu s svojim prizadevnim delom zaznamoval dolgo obdobje NK Partizan Žalec. Bil je tudi tehnični vodja, predsednik kluba in pogosto kar »deklica za vse«. Med drugim je ob službi v trgovskem podjetju poročal o športnih dogodkih za več slovenskih časopisov in hrvaške Sportske Novosti. Aktiven pa ni bil samo v nogometu, bil je tudi navdušen šahist, pomagal je invalidom …
Finančne težave jih niso ustavile
V 60. letih so organizirali prve mednarodne prijateljske tekme, nogometaši so si letno izmenjavali obisk s kolegi iz Zlina v takratni Češkoslovaški republiki, igrali so proti moštvu, ki je takrat nosilo ime Gottwaldow. Kar se tiče rezultatskih dosežkov, so Žalčani največje uspehe dosegli z uvrstitvijo v 2. slovensko oziroma republiško ligo. To jim je uspelo v 50., 60. in 80. letih. Pogosto so se znašli v težavah, ko ni bilo denarja za opremo niti za prevoze na tekmo. Člansko moštvo je bilo velikokrat pred izstopom iz tekmovanja, a se je naposled le našel denar za preživetje.
Sredi 80. let se je Partizan Hmezad, ki ga je občasno vodil tudi priznani trener Živko Stakić iz Velenja, uvrstil v 2. slovensko ligo – vzhod, a kmalu tudi izpadel v nižji rang tekmovanja. Nekdanji igralec in trener mlajših selekcij Jelko Pesjak je v obdobju osamosvajanja države s somišljeniki skrbel, da nogometni kolektiv ne bi izgubil veljave v občini v konkurenci drugih športov. Pesjak že lep čas ni dejaven v klubu, a skrbno hrani številne zapise, dokumente in fotografije iz zgodovine kluba, ki jih je dolga leta zbiral Jože Grobelnik.
Kdo bo prevzel klub, če ne sin?
Razmere za nogometaše so se v samostojni Sloveniji še zaostrile. Organizacijski voz je vlekel Ciril Naprudnik - Luka, ki skupaj z najtesnejšimi sodelavci ni dovolil, da bi delovanje kluba zamrlo. Njegovo delo v zadnjem desetletju nadaljuje njegov sin Dejan Naprudnik.
»Preden sem postal predsednik, sem pet let v klubu deloval kot trener in opazil sem, da stvari niso bile najbolj urejene. Ko se je pojavila priložnost, da prevzamem klub, sprva nisem bil za to. V to me je začel prepričevati Nihad Suljanović, glavno besedo pa je imel moj oče, ki je dejal: 'Kdo bo prevzel klub, če ne ti?' Ključna figura je bil tudi Stanko Plantak, ki je poleg mojega očeta najbolj zaslužen za to, da ta klub še sploh obstaja, in zaradi podpore teh ljudi sem se odločil, da prevzamem klub. Z Nihadom sva se nato lotila izziva in sprva stabilizirala klub,« pripoveduje Naprudnik, ki je z ekipo sodelavcev – trenerjev postopoma vzpostavil selekcije vseh starostnih kategorij. Članska ekipa si je denimo lani priigrala uvrstitev v 3. slovensko ligo, a se niso odločili prestopiti v višji rang, saj klub ne bi zmogel nositi takšnega finančnega bremena. Tudi po jesenskem delu aktualne sezone Žalec zaseda vrh medobčinske lige.
Iz Žalca tudi Zeljković in Sara Agrež
»Vedno sem bil realist, ocenil sem, koliko finančnih sredstev je na voljo in iz tega želel iztržiti maksimum. Filozofija našega kluba je jasna, do petnajstega leta lahko otroke zadržimo v našem klubu in z njimi delamo maksimalno zavzeto. Nato najboljše sami pošljemo naprej, pri čemer smo zelo pozorni na to, da naš igralec pride v klub, ki mu omogoča maksimalen razvoj. Prvi takšen primer je bil Žan Luka Kocjančič, ki je odšel v nizozemski Heerenveen. Tisti, ki ostanejo, igrajo v kadetski in mladinski ligi, kar zanje pomeni dodatno športno aktivnost ob šoli. Glavni razlog, da imamo člansko ekipo, je ta, da lahko domači fantje ob študiju, ob delu še vedno igrajo nogomet,« je pojasnil Naprudnik, ki mu največ pomeni stabilnost kluba, v katerem igra okoli 200 mladih.
V Žalcu sta nogometno zrasla tudi Adrian Zeljković, zdaj član Spartaka iz Trnave in slovenske reprezentance do 21 let, za člansko izbrano vrsto pa je nedavno igral na prijateljski tekmi z ZDA, in Lovro Golič, igralec Rome in reprezentanc v selekciji do 19 let. Tudi Sara Agrež je na nogometno pot stopila v Žalcu, danes je slovenska reprezentantka, igra za nemškega prvoligaša Wolfsburg.
