Pravilna diagnoza bore malo pomaga, če je zdravljenje škodljivo
Ključni uradniki so priznali, da so dobički glavni vir inflacije v Evropi, kar je realistično stališče, ki temelji na dejstvih in ne na ekonomiji sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Zdaj ko so sprejeli novo analizo vzrokov inflacije, bi se moral spremeniti tudi odziv politike.
V zadnjih mesecih so Evropska centralna banka, OECD, Banka za mednarodne poravnave (BIS) in evropska komisija objavile študije, ki kažejo, da so dobički prispevali velik delež k inflaciji. Zadnji udarec za dvomljivce pa je prišel 26. junija, ko je Mednarodni denarni sklad (IMF) tvitnil: »V zadnjih dveh letih so k inflaciji v Evropi najbolj pripomogli vse višji dobički podjetij, saj so podjetja zvišala cene za več, kot so se skokovito povečevali stroški uvoza energije.«
Zakaj je trajalo tako dolgo? Predsednica Christine Lagarde je 5. junija v evropskem parlamentu povedala, da je bil »prispevek dobička k inflaciji ... nekoliko prezrt«, ker »nimamo toliko in tako dobrih podatkov o dobičkih kot o plačah«. Oblikovalci politike niso v celoti razumeli »prenosa stroškovnega pritiska, ki so ga utrpeli številni podjetniški sektorji, na končne cene«. Zdaj pa se je problem pokazal v pravi luči. Medtem ko so nekateri sektorji »izkoristili priložnost, da so v celoti prenesli stroške, ne da bi zmanjšali marže,« je pojasnila Lagarde, so drugi šli še dlje in »cene potisnili višje od stroškovnega pritiska«.
Lagarde meni, da so podjetja lahko zvišala cene iz dveh razlogov: zaradi neusklajenosti ponudbe in povpraševanja, kjer so prevladovala ozka grla, ter zaradi usklajevalnega učinka, ki so ga povzročili nedavni megašoki. Lagarde je dejala: »Vsi smo v enakem položaju, vsi bomo zvišali cene.«
Ta »prodajna inflacija« se zgodi, ko podjetniškemu sektorju z zvišanjem cen uspe prenesti velik stroškovni šok na potrošnike, da bi zaščitil ali povečal svoje profitne marže. Seveda pa vsa podjetja niso zmagala v enaki meri. Bistvo je, da prodajalčeva inflacija povzroči povečanje skupnega dobička. Zaradi te preproste resnice je Adam Smith že pred 250 leti opozoril, da lahko dobički spodbujajo cenovne pritiske.
Nekateri bi lahko ugovarjali, da je zaščita marž pred stroškovnimi šoki normalno ravnanje podjetij, zaradi česar ni vzroka za premislek o današnji inflaciji. Vendar nihče ne zanika, da si podjetja prizadevajo zaščititi ali celo povečati svoje marže (zato je »pohlepna inflacija« napačen izraz). Gre za to, da so podjetja glede na zgodovinske standarde danes pri tem zelo uspešna. Isabel Schnabel je v ECB pionirka tovrstne analize inflacije, in ko so jo pred kratkim vprašali, ali sedanjo inflacijo res poganjajo dobički, ni ovinkarila: »Če naredite makro dekompozicijo, del [inflacije] poganjajo dobički. Pika. To je dejstvo.«
Primerjajmo s prvim šokom cen nafte leta 1973. Takrat se je, kot kaže IMF, delavstvu uspelo zaščititi in se ubraniti šoka; poleg nafte je zvišanje cen povzročilo skoraj izključno zvišanje stroškov dela na enoto proizvoda, dobički pa so se zmanjšali. Nasprotno pa IMF ugotavlja, da dobički predstavljajo 40 odstotkov inflacije in so skupaj z uvoznimi cenami nadomestili stroške dela kot glavno gonilo. Poleg tega so se, kot potrjuje BIS, realne plače znižale bolj kot v preteklih obdobjih inflacije. »Delavci so do zdaj izgubili zaradi inflacijskega šoka, kar je sprožilo trajen proces 'dohitevanja' plač,« pojasnjuje Lagarde.
Le kje ECB, IMF, BIS in druge vodilne institucije črpajo te ideje? Gotovo ne izvirajo iz starih predpostavk, ki temeljijo na Phillipsovi krivulji, proizvodnih vrzelih in sproščanju monetarne politike. Morda je imelo kakšno vlogo moje delo, o katerem se je veliko pisalo, ali pa ljudje preprosto na dejstva gledajo z novimi očmi.
Ne glede na to, za kaj gre, pravilna diagnoza bore malo pomaga, če je zdravljenje neučinkovito ali celo škodljivo. Standardni recept za reševanje inflacije je še vedno zviševanje obrestnih mer, čeprav to pomeni večjo brezposelnost ter povečuje tveganje recesije in finančne nestabilnosti. V IMF menijo, da so »evropski inflacijski obeti odvisni od tega, kako bodo dobički podjetij absorbirali rast plač«. Vendar pa ni neposrednega kanala, ki bi od zvišanja obrestnih mer vodil k zmanjšanju marž. Višji stroški zadolževanja so že povečali finančna tveganja in, če že kaj, zmanjšali zmožnost podjetij, da absorbirajo povečanje plač.
Nekateri analitiki z Wall Streeta ugotavljajo, da je »cena nad količino« zdaj zelo razširjena strategija podjetij. Namesto da bi znižala cene in povečala obseg, številna podjetja manjši obseg nadomeščajo z zviševanjem cen; v tem okolju je malo verjetno, da bi ciljno usmerjanje na manjše povpraševanje ustavilo inflacijo.
Velika podjetja so se naučila, da jim ni treba »plačati računa« za velike stroškovne pretrese, kot sta pandemija ali ruska vojna v Ukrajini. Prav tako se jim ni treba prilagajati. Tako kot velike banke med finančno krizo leta 2008 so vključena v kulturo reševanja z javnimi sredstvi in prelaganja odgovornosti. Vendar takšno ravnanje ne bo povečalo odpornosti gospodarstva. Priznati moramo, da je zatekanje k višjim obrestnim meram to, kar je: strategija za prevalitev stroškov inflacije na delo (z zniževanjem plač), na socialne programe (z varčevanjem) in na prihodnje generacije (z odvračanjem od naložb).
Gita Gopinath, namestnica generalnega direktorja IMF, je imela prejšnji mesec zagotovo prav, ko je trdila, da »morajo podjetja dovoliti, da se njihove profitne marže zmanjšajo, če naj se inflacija hitro zniža«. Vendar pa je za dosego tega cilja potrebna nova strategija, katere cilj je disciplinirati prevelike dobičke, spodbujati naložbe, povečati produktivnost in spodbujati podjetja, da služijo denar na stari način: s prodajo več izdelkov po poštenih cenah.
Nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher je slavno izjavila, da neomejeno tržno gospodarstvo »nima alternative«. Dejansko pa je preteklo leto snovalce politik naučilo, da obstaja veliko alternativ. V Španiji, na primer, je ustvarjalni pristop »vse od naštetega« prinesel stopnjo inflacije, ki je bila nižja od cilja ECB, medtem ko je bila rast dobička na enoto bolj usklajena s stroški dela na enoto kot v drugih državah OECD; v ZDA pa je nafta, sproščena iz strateških naftnih rezerv, pomagala preprečiti inflacijske pritiske.
Prvi ključni korak je pravilna analiza. Tehnični ekonomisti ter politični voditelji v mednarodnih in evropskih institucijah morajo zdaj stopiti naprej še z drugo nogo. Potrebujemo nove politike, ki bodo izhajale iz njihovega novega razumevanja. V nasprotnem primeru bi bilo varneje prekiniti dvigovanje obrestnih mer in ne storiti ničesar, kot pa začeti še en krog zaostrovanja denarne politike. Včasih je korak nazaj najboljši način, da se premaknemo naprej.
***
Isabella M. Weber je tudi avtorica knjige How China Escaped Shock Therapy: The Market Reform Debate (Kako se je Kitajska izognila šok terapiji: razprava o tržni reformi; Routledge, 2021).
Project Syndicate, 2023
www.project-syndicate.org
Isabella M. Weber, docentka ekonomije na Univerzi Massachusetts Amherst
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
