Državni pogreb za Silvia Berlusconija
Vsaj dvajset tisoč ljudi so našteli na trgu pred milansko katedralo in bližnjih ulicah, ko se je Italija poslavljala od Silvia Berlusconija, najvidnejšega politika zadnjih desetletij, lastnika medijskega imperija in simbola nogometnih navijačev. Zastave na trgu so bile pretežno rdeče-črne barve nogometnega kluba Milan, precej manj je bilo modrih, ki jo slavijo volivci dolgo vladajoče stranke Naprej, Italija. V vsej državi so imeli dan žalovanja, pogreb je bil državnih obeležij. V katedrali so sedeli voditelji italijanske države in vlade, med tujimi voditelji je bil najbolj opazen madžarski premier Viktor Orbán.
Na prvem mestu med italijanskimi politiki je sedel predsednik republike, Sergio Mattarella, o katerem so medij napovedovali, da ga gotovo ne bo v Milano, do zadnjega je bil Berlusconijev odločni nasprotnik na politični sceni. Nekaj za njim je sedel tudi bivši premier Mario Draghi, od nekdaj še ostrejši nasprotnik, ki mu je Vitez preprečil biti predsednik republike.
Ob Mattarelli je sedela premierka Giorgia Meloni. Zdela se je zaskrbljena, saj v resnici šele z današnjim dnem prevzema vodenje vse italijanske desnice. Vse doslej je Berlusconi skrbel za mir in ravnotežje v vladni koaliciji, v kateri je bila njegova stranka sicer najmanjša, on sam pa vendarle patriarh vse desnice.
Od tujih državnikov je bil najbolj opazen madžarski premier Viktor Orbán, ki se je že nekaj časa trudil, da bi v evropsko skrajno desno druščino, ki ji pripada Giorgia Meloni, privabil vso rimsko vladno koalicijo. V prvih vrstah so sedeli tudi najvišji voditelji Katarja, Iraka in Albanije. Drugih tujih predstavnikov ni bilo opaziti.
Na drugi strani klopi v katedrali so sedeli člani morda najmogočnejše in vplivne družine, ki je podedovala sedem milijard evrov in poslej odloča o medijskem trgu, založništvu, bankah in reklamnih agencijah. Ob petih otrocih iz dveh zakonov, ki vodijo njegova podjetja in ob njegovi zadnji družici, senatorki Marti Fascina, ki je mlajša od njegovih otrok, sta bili na pogrebnih slovesnostih tudi obe bivši soprogi.
Njegovi sošolci iz salezijanskih šol, kjer so ga vzgajali in šolali, so sedeli takoj za družinskimi člani, skupaj so nekoč začeli kot prodajalci sesalnikov za prah in glasbeniki na turističnih križarkah. Nekateri (ali pa njihovi sinovi) še zdaj kot svetovalci ali celo operativno vodijo medijski imperij, vodijo pa tudi nogometni klub Monza, ki so ga dvignili iz tretje v prvo ligo. Stojijo tudi za politično strukturo stranke Naprej, Italija, o kateri nikomur ni jasno, ali bo čez leto in dan še obstajala.
Njen formalni voditelj Antonio Tajani, ki je zdaj podpredsednik vlade in zunanji minister, je z Berlusconijevim odhodom veliko izgubil. Zvesto članstvo menda obvladuje Vitezova hči Marina, strukture pa so bile do konca trdno v Berlusconijevih rokah.
Ob družini, politikih in nogometaših več generacij so v katedrali sedeli tudi skoraj vsi, ki so kdaj kaj pomenili na italijanskih televizijah, ki jim je prav Berlusconi vdahnil novo življenje, ko je ustanovil svoj Mediaset in dosegel, da se je okus italijanske publike spustil za nekaj stopnic. Spominjali so se ga kot človeka, ki je na televizijah v svoji lasti odločal o vsem, tudi o ritmu glasbenikov in oblekah pomanjkljivo odetih plesalk, ki so bile simbol Mediaseta.
Vse pogrebne slovesnosti je skrbno načrtoval Silvio Berlusconi sam, so povedali ob pogrebnih slovesnostih. Milansko katedralo je izbral, ker ga v Rimu nikoli niso zares marali, predvsem pa v Rimu ni nikogar, ki bi navijal za nekoč njegov nogometni klub Milan, ki je bil v njegovem času najboljši v Evropi in na svetu. Navijačev Milana je bilo veliko več od vseh drugih, vsi so vzklikali, da je edini in večni predsednik.
Za svoje slovo je dal Vitez izdelati krsto iz mahagonija iz Hondurasa, iz takega lesa so bile narejene kitare Jimmyja Hendrixa. Skupaj s krsto ga bodo upepelili, potem bo njegova grobnica v domači kapeli na posestvu ob gradu v Arcoreju blizu Milana.
