Drage vplivnice, pogovoriti se moramo o vejicah
Malokaj me tako razburi kot pravopisne napake. Posebno moje lastne. Sem človek, ki tudi v kratkih SMS-sporočilih vestno uporablja vejice. Na družbenem omrežju twitter me na primer iritira dejstvo, da objav ni mogoče popraviti. In ko se zatipkam, je mogoče samo dvoje – napaka mi ne da spati (da, tako daleč seže »obsedenost«) ali pa tvit zbrišem in spišem na novo.
Prevečkrat uporabljam sleng. Ko se v članku zatipkam, je to nekaj najhujšega, kar se mi lahko pripeti. Zgodi se (preveč) pogosto, ker po navadi hitim, kar seveda ni dobro – ampak kdo pa je že učen prišel na svet. Se pa trudim. Močno.
Pred časom mi je nečak voščil za rojstni dan in nisem imela srca, da bi mu poočitala manjkajoči j v besedi najboljše. Otrok je še, ki ima dovolj časa, da se mu slovenski jezik toliko usede v srce in možgane, da bo znal pravilno spisati rojstnodnevno čestitko. Po drugi strani z zanimanjem (ki se pogosto spreobrača v ogorčenje) spremljam objave bolj ali manj znanih vplivnic. Na družbenih omrežjih reklamirajo tisoč in eno stvar, nagovarjajo mlado, predvsem žensko populacijo, a večina daje vtis, da jim je bolj malo mar za slovenski jezik. Kar je res žalostno, glede na doseg, ki ga imajo, in vpliv pri mlajši generaciji.
Pa da ne bo kdo mislil, da imam kaj proti narečjem. Ravno nasprotno, silno jih spoštujem, prav vsa – že večkrat sem zapisala, da po mojem mnenju plemenitijo naš jezik. In nič nimam proti, če se sem in tja kaj zapiše v gorenjskem, tolminskem ali prekmurskem narečju. V narečjih se odražajo, kot si je enotna tudi stroka, posebnosti posameznih slovenskih pokrajin, njihova kultura ter jezikovna in etnografska dediščina. Ampak navkljub temu je neznosno težko prebirati litanije vplivnic, jezikovne zmazke, ki ne spoštujejo prav nobenih pravil.
Vem, kaj boste rekli – preprosta rešitev je, da teh objav več ne berem. Ampak težava zaradi moje ignorance ne bo izginila, kajne? Mladi bodo še zmeraj v stiku z zmazki, ki ignorirajo vejice, velike začetnice, šumnike. Rodilnik v zanikanju je postal že prava znanstvena fantastika, proti njegovi nerabi – tu si bom kar lepo nastavila ogledalo – nismo imuni niti novinarji (in kdaj celo lektorji).
Dejstvo, da Slovenci vedno manj beremo, nam prav tako ne gre v prid in nič ne kaže, da bo prihodnost svetla, pa saj se ljubezen do branja in naklonjenost jeziku tako ne izključujeta. Zato bi morali biti prav posamezniki in posameznice, ki imajo (pre)velik doseg na družbenih omrežjih oziroma svetovnem spletu, (najbolj) pozorni na vestno rabo pravil slovenskega jezika. Ker pa jim je za to (po večini) očitno vseeno, ni nič čudnega, da postaja vedno bolj vseeno, kako pišejo, tudi njihovim sledilkam in sledilcem.
Ne vem, ali je naklonjenost lastnemu jeziku prirojena, privzgojena oziroma priučena, to bi bilo vprašanje za pedagoge in psihologe. Sem pa prepričana, da dober zgled ne škoduje, kvečjemu nasprotno. Ko torej odrasla ženska piše v spakedranščini, me to od nje prej odvrne, kakor k njej privabi. Sicer sem glede tega verjetno v manjšini, sem pa na srečo vsaj prerasla leta, ko me je z lahkoto zvabil vpliv nekoga, za katerega sem menila, da bi mi bil lahko svetal vzor.
Mladina žal ne deluje po enakem načelu in tega bi se morali zavedati vsi tisti, ki imajo med svojimi več deset tisoč »oboževalci« najstnike in mlade odrasle. Morda jim najbolj zamerim prav dejstvo, da jim je več kot očitno gladko vseeno, da pred širno Slovenijo razgaljajo svoje neznanje. Kako jim je vnemar celo dril, da pred ki, ker, ko, da in če, ki ga bom do smrti znala izustiti sredi noči, tudi napol mrtva, skače vejica. Res bi se morali pogovoriti o tem, da bi veljalo upoštevati vsaj osnovna pravila rabe slovenskega jezika. Zares. Za res.
