250. rojstni dan slovenskih piramid, rojenih za vse čase
Za slovenske piramide so jih nekateri poimenovali zaradi njihove mogočne, kamnite zgradbe. Če bi jih postavili na glavo, bi morda res bile malce podobne egipčanskim »sestram«. Prav neverjetno je, koliko znanja in vizije so premogli v 18. stoletju, da so zgradili enega najlepših tehniških spomenikov pri nas – klavže. V nekem obdobju so bile tako pomembne, da so jih vrisali na topografske karte.
V letu, ki se izteka, zaznamujemo 250-letnico izgradnje Idrijskih klavž, mogočnega spomenika stoletnega plavljenja lesa. Kot k marsičemu v mestu in njegovi okolici je tudi k rojstvu klavž pripomogel rudnik živega srebra. Do začetka 20. stoletja na tem območju namreč ni bilo ne gozdnih cest ne ustreznih prevoznih sredstev, s katerimi bi rudniku, ogromnemu porabniku lesa, zagotovili material za žganje cinabaritne rude, za izdelavo podporja v rovih in jaških ter gradnjo rudniških naprav na površini.
Sprva lesene klavže – prve so zgradili na reki Zali že leta 1589 – je narasla voda nenehno podirala, zato so jih v drugi polovici 18. stoletja nadomestili z zidanimi, zgrajenimi iz apnenčastih in dolomitnih klesanih blokov, ki so jih povezali s pucolansko malto (uvažali so jo iz Pozzuolija pri Neaplju). Vse zidane klavže so gradili na strateško premišljenih mestih.
Razlog za to je bil, kot je pojasnil geolog dr. Jože Čar, »da so imele trdno podlago in boke dobro vpete v trdne kamnine, da jih pritisk vode ni mogel porušiti. Poleg tega je voda zaradi strmine takoj po odprtju vrat dobila večjo hitrost oziroma moč in odnesla čim več lesa.« Za gradnjo so uporabljali različne apnence, ki se lepo oblikujejo v bloke in se ne krušijo. Kamnine za bloke, je še pojasnil dr. Čar, zagotovo izvirajo nekje iz zgornje Idrijce, in čeprav kamnoloma za zdaj niso našli, ga še zmeraj iščejo.
Načrte za klavže je zrisal zemljemerec in kartograf, sicer domačin Jožef Mrak, ki mu naravoslovci zaradi njegovega vizionarstva še danes pojejo hvalo. Najprej so zgradili Brusove ali Belčne in Putrihove klavže, nato Idrijske in Smrečne, pozneje še Kanomeljske ali Ovčjaške. Največjo zmogljivost in dimenzije so imele prav te, ki letos slavijo 250. obletnico – Idrijske klavže. Dolge so 41,4, visoke 11,3 in široke 10,8 metra. Osemsto metrov dolga struga za jezom je omogočala zajetje do 249.000 kubičnih metrov vode.
Presenetljivo pa je, da so »slovenske piramide« delovale vse do leta 1926, ko je velika poplava pretrgala in odnesla del idrijskih grabelj. Gradnja in uporaba klavž sicer nista idrijski pogruntavščini, saj segata vsaj v prvo polovico 14. stoletja. Značilne so bile predvsem za gorate predele Avstrije, Nemčije, Italije in Švice, kjer so s pomočjo hudourniških potokov in rek plavili les za najrazličnejše potrebe.
Klavžarski laufar tekel do Idrije
Kdo je pravzaprav skrbel za plavljenje lesa in vzdrževal objekte? Klavžarji. Od tod zelo verjetno izvirata tudi priimka Klavžar oziroma Klavžer, ki ju je še zaslediti na Idrijskem. Klavžarji so bili tedaj večinoma posestniki bližnje domačije. Njihova služba je bila pri Rudniku plačana in – kar je tudi zanimivo – dedna. Če so jo dediči po umrlem odklonili, so jo oblastniki ponudili drugemu. Vsak klavžar je za vestno opravljeno delo jamčil s svojim premoženjem.
Odgovorov na vprašanje, katere klavže so najlepše ali najbolj slikovite, je najbrž toliko, kolikor je ljudi, ki bi odgovarjali nanj. Mnogim so ljube Putrihove na Belci, saj so prav po romantično skrite, zagozdene med strme bregove rečne soteske, in do njih ni povsem preprosto priti. Zgrajene so bile leta 1779, njihova zmogljivost je bila 32.000 kubičnih metrov vode, medtem ko so Belčne ali Brusove starejše. Zgrajene med letoma 1767 in 1779 so omogočale zajetje 78.000 kubičnih metrov vode in enkratno splavljenje do 5000 kubičnih metrov lesa. Izjemno estetsko dovršeno učinkujejo tudi Kanomeljske.
Klavže bi lahko v prihodnosti postale prepoznaven turistični produkt na Idrijskem, že zdaj imajo namreč mesto v upravljavskem načrtu Krajinskega parka Zgornja Idrijca. Upravlja jih Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, ki ponuja tudi vodene oglede omenjenih znamenitosti, a je zanimanja malo, najbrž tudi zaradi njihove odmaknjenosti. Večina obiskovalcev bi se do klavž najraje zapeljala z avtobusom ali osebnim vozilom, vendar zaradi krhkega naravnega okolja, slabih cest (želje do investiranja v popravilo očitno nima nihče) in težav z obračališči upravljavec stremi k trajnostnemu pristopu do teh tehniških spomenikov.
Do uradnega podatka o tem, koliko ljudi vsako leto obišče klavže, je sicer nemogoče priti, saj se te številke ne beležijo. Bodo pa v prihodnosti na Zavodu za turizem Idrija na najbolj zanimive točke Krajinskega parka Zgornja Idrijca, torej tudi na klavže, namestili števce, ki bodo zaznavali obisk.
Dobrodošel podatek o obisku bodo omogočale tudi vpisne knjige, ki jih je upravljavec konec septembra namestil na klavžah. Nekoliko povečano zanimanje za ta del idrijske rudarske dediščine je zagotovo prinesel vpis na Unescov seznam svetovne dediščine, kamor so bile klavže kot del »Dediščine živega srebra. Almaden in Idrija« vpisane leta 2012, a zgolj vpis sam še ne pomeni, da bodo turisti spomenik tudi dejansko obiskali.
Možnosti za razvoj klavž kot turističnega produkta je zato precej. Primarna naloga Centra za upravljanje z dediščino živega srebra (CUDHg) je sicer, da vso dediščino, ki jo upravlja, ohranja, varuje in predstavlja na za strokovno in laično javnost zanimiv način, je pojasnil strokovni sodelavec Davor Vodopija. Vzporedno s tem pa poskušajo težje dostopno dediščino tistim, ki se do nje ne morejo sprehoditi, približati tudi z zanimivimi in poučnimi vsebinami, dostopnimi na spletu.
Odmeven je bil prvi pohod po poti klavžarskega laufarja, ki so ga pred dnevi pripravili CUDHg, Planinsko društvo Idrija, ICRA in občina Idrija. Klavžarski laufar je pred plavljenjem lesa tekel do Idrije in opozoril, naj bodo pripravljeni na prihod pošiljke. Za približno 20-kilometrsko razdaljo je les potreboval približno dve uri in pol, številni pohodniki, ki so se odpravili po novi, lepo urejeni in očiščeni trasi, pa so zaradi zanimivosti ob poti in veselja ob druženju potrebovali nekoliko več časa.
