Od nagajivih misli o Golobovi bolniški do orwellovske civilizacije

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš v današnjem komentarju osvetljujeta okoliščine, v katerih se ljudje zatečejo k bolečini oziroma nasilju.

»Jutri je dan generala Rudolfa Maistra, premiera Roberta Goloba pa na nocojšnji  proslavi ne bo, ker po operaciji kile še okreva. Datum operacije ni bil najbolj posrečen.«

Tako v uvodu v današnji komentar ugotavlja Ali Žerdin in dodaja, da se je medtem, ko je premier še na bolniški, odvilo »sejanje« o proračunu, »ključnem zakonodajnem oziroma političnem papirju slehernega leta«. Spomnil je še, da vladi v času Golobove odsotnosti predseduje član Levice Luka Mesec.

Janez Markeš, ki želi premieru čim prejšnje okrevanje, ugotavlja, da si prvi minister na bolniški hkrati »liže rane skoraj političnega samorazpada«, in pohvali uvodnik Grege Repovža v Mladini, v katerem so »intelektualno pošteno« naštete tudi dobre poteze Golobove vlade, medtem ko desni tisk še vedno uporablja in celo stopnjuje »apokaliptično govorico«. »Prav zanimivo bo videti, kako bo v luči groženj po poskusu nove rekonstrukcije vlade funkcionirala teza, da si zamenjave pravzaprav želita levica in globoka država,« dodaja Markeš. Naenkrat bo po njegovem jasno, da alternativa sploh ni alternativa …

To, da se je Golob umaknil na bolniško, je za nekatere taktični premik, drugi mu verjamejo, da ga je »poseg doletel prav zdaj«, pravi Markeš, ki težko odžene »nagajivo misel, da je bilo v tem vendar nekaj taktike«.

Iztočnica je po Žerdinu ta, da premier v tem trenutku na lastni koži občuti delovanje zdravstvenega sistema, »ki je še vedno sposoben izvajati vrhunske zdravstvene storitve v primernem času«. Ali torej naš zdravstveni sistem potrebuje nekoliko drugačno fino nastavitev ali temeljito rekonstrukcijo, se sprašuje Žerdin.

Levo-desna korupcija v zdravstvu

Kronologijo dogajanja v zdravstvu bo zelo verjetno najbolje prikazala knjiga zdravnika Dušana Kebra, ki bo izšla v kratkem, je prepričan Markeš.

»Zdi se, da se po vseh peripetijah in osebnostno umazanih akcijah (nekdanjega ministra za zdravje, op. p.)  Danijela Bešiča Loredana, ki je eno govoril, delal pa tisto, za kar je bil postavljen, da ne bi, tovrstna praksa vedno znova nadaljuje,« pravi Markeš. S tem bo treba opraviti. Razlika je v tem, da dr. Keber in Glas ljudstva opozarjajo na to, da je treba stvari delati sistemsko in socialno pravično, dodaja. Pri tem spomni na dr. Erika Breclja, ki je v intervjuju za Necenzurirano izjavil, da zdravstvu »še vedno vlada levo-desna, nadstrankarsko-strankarska korupcija« in da so »ti lobiji še vedno tako močni, da jim ministrstvo za zdravje ne pride blizu«. Pri tem Markeš omeni »dve tezi«: problem je treba rešiti sistemsko in z nadzorom oziroma je treba sisteme nadzora in korupcije regulirati državno. Najbrž pa se bo izkazalo, da je najbolje obe ideji združiti v enoten napor, domneva.

Situacija je po njegovem kljub vsemu bolj optimistična kot pred enim letom.

Konec doslej znane zahodne civilizacije?

Kaj pa je sanacija problemov slovenskega zdravstva v primerjavi s tragedijo v bolnišnicah na Bližnjem vzhodu, ki so pod udarom raznoraznih ognjev, je Markeša filozofsko izzval Žerdin. Markeš: »Ob 5500 mrtvih otrocih in izraelskem bombardiranju bolnišnic je konec doslej znane zahodne civilizacije le še vprašanje časa. Prehajamo v novo shemo, ki jo ZDA že pojmujejo v poziciji novega berlinskega zidu v odnosu do Kitajske oziroma vsega drugega novega sveta.«

Markeš spomni na intervju kolega Aljaža Vrabca v Sobotni prilogi, iz katerega je v očeh izraelskega državljana videti perspektivo jutrišnjega dne: »Izrael bo dobil svojo zgodovinsko aspiracijo, palestinsko ljudstvo bodo zbrisali z zemljevida, 300.000 jih bodo poslali v Evropo kot azilante, desnice se bodo politično napojile z njimi ... Scenariji, ki so mogoči, jih je pa mogoče preprečiti.«

Ta nova civilizacija ima orwellovski pridih: na deset minut umre en otrok, se strinjata komentatorja in se vprašata, ali lahko to sploh kdo upraviči.

Ponosen na predsednico

»Podira se nam shema tolerantne civilizacije, ki se začne pri svobodi govora,« še opomni Markeš, ki na Žerdinovo vprašanje, kako vidi slovensko politiko v luči Bližnjega vzhoda, odgovarja: »Prvič sem bil ponosen na svojo predsednico, ko se je postavila za temeljne pravice otrok in ljudi v Gazi.« In če bi Hamas še naprej počel, kakor je začel, bi ga bilo treba obsoditi po enakem ključu, saj gre za življenja in za temeljne pravice ljudi, je prepričan Markeš.

Uradna Slovenija se je z delom Evrope po njegovem »pravilno postavila za pravice naroda«, ki nikoli ni dobil svoje države, oblasti in pravic.

Žerdin je za zaključek omenil resolucijo, ki so jo predlagale arabske države in je zahtevala prekinitev spopadov na Bližnjem vzhodu, Slovenija pa jo je podprla skupaj s Portugalsko, Španijo, Francijo in Belgijo. Resolucija je bila sprejeta z dvotretjinsko večino – dobila je 121 glasov podpore. S tem se je po Žerdinu oblikoval nov zemljevid Evrope.

In še v eni zadevi se strinjata Žerdin in Markeš: da je terorizem nesprejemljiv. Ali kot zaključi Markeš: »Izrael danes pravilno obsoja Hamasov terorizem. Toda tudi Judje so v času, ko so njihovo ozemlje zasedali Angleži, počeli teroristična dejanja. Ker v danem trenutku ni bilo mogoče nič drugega. Ker vključiti se v strukturo in znotraj nje iskati preobrazbo v demokracijo, je nemogoče oziroma je enako, kot je danes za Palestince nemogoče iskati demokracijo v Izraelu.«

Preberite še:

Komentarji: