Nezanesljiva voljnost spopadanja z nasiljem
V zadnjih tednih je beseda »nasilje« po prikazu pretresljivih posnetkov nasilnega ravnanja mladoletnice z oskrbovanko ali celo oskrbovankami v Domu starejših občanov v Trebnjem dobila pogostejše mesto v naših javnih občilih in prav gotovo tudi v pogovorih med ljudmi.
Vprašal sem se, kako besedo »nasilje« pravzaprav opredeliti. Proučil sem nekaj opredelitev s poudarkom na iskanju razlike med izrazoma »teror« in »nasilje«. Ob tem, ko gre v obeh primerih za delovanje posameznika ali (različno velike ter različno organizirane) skupine ljudi, tudi države, s katerim se ogroža življenje, zdravje, okolje in pravice enega ali več posameznikov pa vse do različno opredeljenih ožjih ali širših družbenih skupnosti, je zaznati tudi bistveno razliko. Najdemo jo lahko v tem, da je terorizem v nasprotju z nasiljem javno dejanje in da se s terorističnimi dejanji poskuša vplivati na čim več ljudi. Nasilje pa je po vsebini lahko sicer podobno dejanje, a nikakor ne nujno javno, včasih lahko celo nezavedno, prikrito ali skrito, nosilec dejanja pa se včasih komaj ali celo ne zaveda, da z njim prizadeva druge ljudi ali naravo.
Vzroki in razlogi za nasilje so različni. Segajo od neprimerne permisivne (dopustne, dovolilne, prepuščajoče izbiri) vzgoje, nerazvite kulture, kritičnih družbenih razmer in teženj po pridobitvi gmotnih koristi do poskusov pridobiti prevlado nad drugimi ljudmi. Zanj so lahko odgovorni v družinah, izobraževalnih zavodih, podjetjih, političnih strankah, oblastvenih organih in tako dalje.
V tem kratkem sestavku je seveda nemogoče obdelati to zahtevno problematiko tako, kot si jo ta zasluži. Treba pa je ugotoviti tudi, da pozornost ali celo ogorčenje javnosti skoraj nerazumljivo bolj pritegnejo posnetki neprimernih dejanj kot tehtna pisna opozorila ali celo resne študije tega pojava.
Sam se bom, zvest vsebini nekaterih svojih prejšnjih prispevkov, na tem mestu lotil le treh zadnjih omenjenih vrst nasilja, torej jezikovnega, prometnega in (ne)strokovnega. Tisto, kar o omembi teh treh vrst nasilja še posebno izstopa, je vznemirljiva pogostost njihovega večkrat hotenega neprepoznavanja ali neupoštevanja. Če uporabim izraz »ignoriranje«, je to nasilje pogosto ali celo praviloma povezano s spregledom ugotovitve, ki mi jo je v najinih pogovorih predstavila razgledana in razumna gospa s področja storitev osebne nege. Prepričan sem, da je povedala bistveno, ko je smiselno opredelila »ignoriranje (dobronamernih in družbeno smotrnih dejanj, prizadevanj ali besed) nekoga in dejstev pri drugih, zlasti odločujočih, kot perfiden (slovensko tudi: zavraten, zahrbten, potuhnjen, zaplotniški, pokvarjen) način nasilja«.
Ni človeka, ki zlasti pri govorjeni rabi svojega maternega jezika ne bi naredil napake. So pa seveda merila strogosti do teh napak različna. Najstrožja naj bi veljala za pisno ali govorjeno javno besedovanje, še zlasti pa so kritičnemu očesu izpostavljeni poklicni govorci na radiu in televiziji, kulturniki ter voljeni in na visoke položaje imenovani predstavniki ljudstva.
Poslušalci, gledalci in bralci, ki nam je mar za pravilno rabo slovenščine, smo še zlasti prizadeti in včasih celo ogorčeni, če prihaja pri govorjenju omenjenih do pogoste nepravilne rabe predlogov s in z, napak pri rabi glagolov moči in morati, pretirane rabe nepotrebnih tujk in podobno. Kot dober poznavalec utemeljenih strokovnih izrazov z ekonomskega in organizacijskega področja pa ob nenatančnosti razlikovanja piscev in govorcev med pojmoma »prihodki« in »dohodki« kot vsakodnevno jezikovno nasilje doživljam zlasti pogosto rabo besede »viri« kot prevoda za angleško besedo »resources« (namesto: dobrine, zmogljivosti, zmožnosti, sredstva, prvine). Napačna uporaba te besede se je znašla celo v nazivu enega od ministrstev, sramotni vrhunec te napačno uporabljene besede pa je v »priljubljenem» izrazu »upravljanje s človeškimi viri«.
Kadar se odpravim na pot od doma v Ljubljani peš ali z avtomobilom, se poskušam vedno že vnaprej obrzdati ob rednih primerih kršenja prometnih predpisov, ki me »čakajo v zasedi«. Najprej se na naši ulici, kjer je hitrost vozil omejena na 30 kilometrov, na pločniku pogosto soočim z odraslim kolesarjem, ki »ne ve«, da je pločnik namenjen predvsem pešcem. Na prvem križišču ne tako redko naletim na kolesarja ali voznika električnega skiroja, ki po kolesarski stezi mirno prevozi rdečo luč na semaforju. Številnim kolesarjem pa sploh ni mar, da so za njihovo vožnjo predvidene kolesarske steze in mirno vozijo po cesti ali pločniku, predvidenem za pešce ter uporabnike otroških in invalidskih vozičkov. Desnega pravila na križiščih ali nasploh »ne poznajo« ali preprosto ne upoštevajo. Če voznike na to lahko opozorim, dobim od vsaj tretjine njih v odgovor znak z dvignjenim prstom ali celo izrečeno grožnjo. Skratka, kaže, da je ta vrsta nasilja dovoljena, saj se policisti in redarji nanjo ne odzivajo.
Nasilno se vedejo tudi avtomobilisti, ki – tudi povsem zavestno – vozijo v prepovedano smer v naseljih in zunaj njih, parkirajo kar na travi ob pločnikih ter zasedajo parkirne prostore, namenjene invalidom. Po svoje so nasilni tudi pešci, običajno starejši, ki se zlasti v bližini večjih trgovskih središč pri svojem gibanju počutijo nedotakljive. Naj se zato na tem mestu še enkrat zavzamem – po predlogu pokojnega Janeza Winklerja – za uvedbo (redno sprehajajočih se) terenskih varnostnikov, katerih navzočnost in poznavanje okolišev ter ljudi bi ob prometnem preprečila še kako drugo vrsto nasilja, na primer kriminalno (vlomi), sosedsko ali celo družinsko.
Razmišljanje o nasilju redko povezujemo z znanostjo in stroko, čeprav imamo iz nemških koncentracijskih taborišč v času druge svetovne vojne kar nekaj primerov izrazitega nasilja nad taboriščniki v imenu medicinske znanosti. Na tem mestu pa bi rad opozoril na nestrokovno nasilje ali nasilje, ki smo mu priča, kadar politika izigrava stroko, če že ne tudi znanost.
V Sloveniji sta ta čas v ospredju zagrenjenost nosilcev veterinarske stroke in tehtnost opozoril (vodo)gradbene stroke. Prvo je povzročila sicer morda dobronamerna zakonska iniciativa o kvalificiranih prijaviteljih mučenja živali, drugo pa spopadanje s katastrofalnimi posledicami avgustovskih povodenj zaradi neopravljenih del na in ob vodotokih. Slednje so bile namreč v nemajhnem delu povezane z odsotnostjo ustrezne stroke pri načrtovanju določenih posegov v infrastrukturo na prizadetih območjih ali s koruptivnim ali vsaj šušmarskim izigravanjem zakonodaje s tega področja. Lahko torej govorimo o nasilju nad stroko. Nekaj podobnega pa se nam vsem na očeh dogaja tudi pri pripravi sprememb sistema plač v javnem sektorju, kjer si odločujoči in sodelujoči zatiskajo oči pred očitno škodljivo lagodnostjo pri razlikovanju med dobro in slabo opravljenim delom. Treba je jasno povedati, da morajo biti plače zaposlencev tudi v javnem sektorju skladno s stroko vrednotenja dela povezane z izvajanjem opravil in opravljenimi nalogami, ne pa z razmestitvijo zaposlencev na delovna mesta.
Priznam, da niti približno nisem sposoben oceniti, kolikšni bi bili, če sploh, višji stroški neustrezne zakonodaje na področju veterinarske stroke. Gradbeni in drugi strokovnjaki bodo verjetno lahko v nekaj mesecih podali oceno nepotrebnih stroškov zaradi preteklih nestrokovnih odločitev na območjih poplav. Vsekakor ta znesek ni majhen. Si pa lahko dovolim ponuditi bralcem razmišljanje o tem, da bodo pri javnih uslužbencih zneski plač, nestrokovno povezani z delovnimi mesti, ob približno osmih milijardah evrov (današnje vrednosti) za te plače vsako leto dali manjši učinek, kot bi ga lahko ob ustreznih strokovnih rešitvah. Tu v nasprotju z napakami pri gradbenih delih na poplavljenih območjih vlak še ni odpeljal mimo, zato naj odločujoči vendarle pravočasno potegnejo za zavoro pri svojem početju.
V vseh treh navedenih primerih nestrokovnega nasilja ne kaže pozabiti, da ne gre le za nasilje nad stroko, ampak pogosto tudi za nepotrebno povečanje odhodkov v državnem proračunu, s tem pa vsaj posredno za finančno nasilje nad državljani kot davkoplačevalci. Namerno prezrtje različnih oblik nasilja in posledično neukrepanje proti kakršnemukoli nasilju je pravzaprav nekakšna dolgoročno škodljiva permisivna vzgoja. Smo pripravljeni o tem razmisliti?
***
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
