Lokacije kot nalašč za snemanje srhljive serije

Dobrodošli v litovskem Alcatrazu – zaporu Lukiškes, nekdaj največjem zaporu v Vilni, ki je stal tako rekoč v srcu mesta in je deloval kot politični, vojaški ali civilni zapor skoraj sto dvajset let, vse do leta 2019. Tako je zvenela uvodna predstavitev kompleksa, ki je veljal ob postavitvi leta 1904 za enega najbolj sodobnih v rus­kem cesarstvu. Iz tega zelo strogo varovanega zapora menda ni uspelo pobegniti prav nikomur – razen Jimu Hopperju v aktualni, četrti sezoni Netflixove serije Stranger Things.

Prečkal sem »Rdeči trg«, kakor so ga do nedavne prenove imenovali domačini zaradi socrealistične ikonografije in rdečega peska, ki je kot na teniškem igrišču prekrival njegovo kvadratno površino. Kmalu sem se znašel pred visokim obzidjem, izza katerega se je dvigala cerkvena kupola, obdana z zvitki bodeče žice. Skozi odprta masivna jeklena vrata, pred katerimi je stal varnostnik z obrito glavo in mračnega videza, sem vstopil v prostran in živahen dvoriščni prostor, kjer so ob pivu in hitri prehrani kramljali večinoma mladi domačini in tujci, izza vogala pa so se razlegali zvoki električne kitare in bobnov benda, ki se je pripravljal na večerni koncert.

Tukaj bi lahko posneli spot za priredbo skladbe Jailhouse Rock, me je prešinilo. Skupina obiskovalcev, ki sem se ji pridružil, je čakala na začetek precej nenavad­nega vodenega ogleda, medtem ko je druga že izstopala iz opečnate zgradbe.

Po uvodni predstavitvi zgodovine zaporniškega kompleksa Lukiš­kes, ki so ga zaprli šele pred tremi leti, potem pa ga namenili umetniškim in kulturnim vsebinam, smo vstopili v cerkveni prostor, obdan z žico. Vodnica je povedala, da so mogočno pravoslavno cerkev sv. Nikolaja, zgrajeno v carskem obdob­ju za verske obrede zapornikov, v sovjetskih časih preuredili v klub, namenjen zabavi paznikov. A sem si težko predstavljal, kako je izpod stropa visoke cerkvene kupole visela disko krogla, ovita v cigaretni dim, pod katero so pazniki nazdravljali z vodko in poplesavali ob ritmih skupine Boney M.

Iz življenja zapornikov

Vrnili smo se k vhodu na dvoriš­če, kjer so še do sedemdesetih let obešali obsojene na smrt. Vstop ljudi in vozil na območje zapora je potekal ločeno. Vsako vozilo je ustavilo nad odprtino, namenjeno pregledu podvozja, podobno kot na tehničnem pregledu avtomobila. Medtem so z vrha kovinskih stopnic preverili, ali se kdo ali kaj skriva na strehi vozila.

Vodnica je nazorno opisala nehumane bivalne razmere. Sprehodi jetnikov so bili dovoljeni samo uro na dan, prhanje pa le 15 minut enkrat na teden. In tudi nove zapornike in njihovo prtljago so skrbno pregledali, kot smo izvedeli v posebnem prostoru. Če je detektor kovin zaznal predmet, so se morali jetniki sleči do spodnjic za temeljitejši pregled. Včasih tudi površinski pregled ni zadoščal, saj so nekateri predmete, med njimi nedovoljene substance ali v sodobnih časih miniaturni model mobilnega telefona, kakršnega je pokazala vodnica, pred prihodom v zapor pogoltnili. Pozneje so jih pazniki poskušali ujeti z nedovoljenimi predmeti v rokah; nekateri so jih vrgli odvrgli v straniščno školjko in potegnili vodo, a zaman, saj je bil sistem odpadne vode spel­jan tako, da je odvržene predmete zadržal.

V najvišjem, četrtem nadstrop­ju ogromnega kompleksa so bili pripori in sobe za pridržanje pripornikov do sojenja, medtem ko so bili v najnižjih prostorih zaprti obsojeni na dosmrtno ječo. Celice slednjih so bile še najbolje urejene, saj je bil prostor, ki sta si ga praviloma delila dva zapornika, njun edini dom. Za komuniciranje med nadstropji so jetniki uporabljali poseben sistem, imenovanj »konj«, po katerem so iz višjih celic po nitki na listkih spuščali sporočila sotrpinom.

Zaporniki s krajšo dobo ali pred iztekom prestajanja kazni so delali v delavnicah. Med pazniki so bili zlasti priljubljeni »spominki« v obliki nožev ali drugih rezil (nekatera, ki smo si jih ogledali, so bila bolj podobna sekiram). Za prodane izdelke niso smeli prejemati gotovine, zato je potekala blagovna men­java, praviloma za zavitke kave. V sklopu zapora je delovala trgovinica, v kateri so jetniki smeli »kupiti« vnaprej naročene potrebščine z določenega seznama, plačevanje je potekalo s pologom na poseben bančni račun, kar so praviloma uredili sorodniki.

Na lokacijah snemanja Netflixove serije

Iz tega zelo strogo varovanega zapora menda ni uspelo pobegniti prav nikomur. Razen seveda Jimu Hopperju v četrti sezoni Netflixove zelo priljubljene serije z retro pridihom Stranger Things. Ob gosto prepredeni bodeči žici in nič manj srh vzbujajočih kletkah, v katerih so bili še pred nekaj leti psi čuvaji, ki so poleg paznikov na straž­nih stolpih prežali na morebit­ne ubežnike, sem zlahka podoživel prizore z ujetim Hopperjem »v delovnem taborišču na Kamčatki«, ki so jih posneli na območju tega zapora. Med vodenim sprehodom sem prepoznal dvorišča iz (spet) Netflixovega romantiziranega, pa vendar zelo dobrega biografskega filma Jak pokochalam gangstera (How I Fell in Love with a Gangster) o najbolj razvpitem kriminalcu iz poljskega pristaniškega mesta Gdansk.

Pred koncem ogleda nas je vod­nica drugega za drugim postavila pred zid, in medtem ko nas je fotografirala za spomin, pojasnila, da so gradivo, po katerem so zas­novali to izjemno zanimivo vodenje, zbrali z intervjuji s pazniki in nekdanjimi zaporniki, ki se danes znajdejo tudi med obiskovalci.

Nekaj dni pozneje se je potovanje nadaljevalo v idilično vasico Semeliškes, šolsko uro vožnje oddaljeno od litovske prestolnice. Sredi naselja s petsto prebivalci in nizkimi podeželskimi lesenimi hiškami je fotogenična cerkev sv. Nikolaja. V to »sibirsko« vasico z rusko pravoslavno cerkvijo s konca 19. stoletja se po spektakularnem pobegu iz taborišča zateče Hopper v omenjeni seriji Stranger Things.

Med vračanjem proti prestolnici sem se peljal mimo bližnje termoelektrarne s kar devetimi bloki, ki s tisoč megavati (še bolj pa po velikosti) prekaša šoštanjski TEŠ in je glavni vir oskrbe Litve z elek­trično energijo. Bližnje mesto s pomenljivim imenom Elektrenai, zgrajeno v sovjetskih časih za nastanitev zaposlenih v elektrarni, je še tri leta mlajše od Velenja, najmlajšega slovenskega mesta. Tudi v tem zelo retro mestu z očarljivim jezerom, sprehajalnimi potmi in moderno Marijino cerkvijo, postav­ljeno šele po osamosvojitvi Litve (v tem idealnem delavskem mestu pod sovjetsko oblastjo seveda ni bila načrtovana nobena cerkev), bi lahko posneli prizore serije Stranger Things in junaki se bi gotovo zabavali na zarjavelem toboganu s futurističnim napisom Jet Star 1.

Dobri dve uri vožnje stran v smeri Lat­vije se pne Hrib križev, eden najbolj nenavadnih romarskih krajev. Ta nadrealistična lokacija, ki prekipeva od duhovne energije, je kot ustvarjena za snemanje remaka glasbenega spota spet obujene uspešnice Kate Bush Running Up That Hill (A Deal with God).

Murali z ukrajinskimi motivi

Po vrnitvi v Vilno sem dojel, da je zdajšnja resničnost še precej bolj čudaška od znanstvenofantastične fikcije iz filmov, in to zaradi ruske vojaške invazije na vojaško šibkejšo sosednjo državo. Litva, ki je bila pod ruskim škornjem pol stoletja, zelo podpira pravico Ukrajine do obrambe. Ukrajinske zastave so izobešene na domala vseh javnih zgradbah (nekatere so olepšane z murali, velikimi poslikavami z ukrajinskimi motivi), prav tako na številnih balkonih blokovskih stanovanj. Ob pomembni prometni žili so na pročelje visoke stolpnice, v kateri domuje mestna uprava, namestili velik napis Putin, the Hague is waiting for you! (Putin, Haag čaka nate!)

Poltretji kilometer od mestnega središča sem opazil najbolj nenavaden kažipot; na njem piše Kyiv 779 km, Minsk 187 km (Occupied by Kremlin oziroma Pod okupacijo Kremlja, kot bi lahko prevedli). Nazadnje sem se sprehodil do ruskega veleposlaništva v Vilni, ki spominja na manjšo utrdbo. Ulico z ribnikom, obarvanim z rdečo barvo, ob katerem je veleposlaništvo, so mestne oblasti preimenovale v Ulico ukrajinskih junakov, vzporedna pa se imenuje po Borisu Nemcovu, umorjenem voditelju ruske politične opozicije. Pred glavnim vhodom so transparenti s protivojnimi sporočili, v spomin na ubite otroke otroške igračke in vozički. Še posebej sporočilna pa je krsta s fotografijo vladarja iz Kremlja.

Na letališču v Vilni sem spoznal ameriškega študenta, ki si je zaželel potovanja po vzhodni Evropi. Med pogovorom o aktual­nih razmerah, ki se odražajo tudi v tem, da zaradi bojazni pred morebitnim širjenjem vojne prek ukrajinskih meja v regiji letos ni opaziti množic turistov iz drugih delov Evrope in sveta, mi je povedal, da njegovi starši ne vedo, da potuje po »nevarnem« Baltiku. »No, potem pa imava nekaj skupnega,« sem odvrnil in pomislil na svoj nedavni izlet v Ukrajino.