Vračam se v Sarajevo. Minilo je veliko, res veliko let. Kratka ploha me pozdravi. Kako že pravi Izet Sarajlić v pesmi Sarajevo, napisani v letu, ko je neki drug prebivalec tega mesta dobil Nobelovo nagrado? Kajti to je mesto, v katerem morda nisem bil najsrečnejši, toda v katerem tudi dež, ki pada, ni preprosto dež. Zdaj se vračam v Sarajevo, kjer sem nekoč preživel leto dni življenja.



Ustavim se na zadnji bencinski postaji na poti iz Zenice. Pogledam torbo v prtljažniku, v njej so knjige o Sarajevu. Tokrat se vračam z njimi v torbi. Ta postaja, zadnja na poti iz Zenice, morda so to Podlugovi, kajti slišim, kako pelje vlak skozi toplo poletno noč skozi temni kraj kakor v Čoletovi pesmi iz mladosti Stanica Podlugovi. Pozna ura je, dolgo vozim iz Ljubljane, tišina zagrinja cesto. Iz avta stopim v temo, sem tik nad mestom, blag veter drsi skozi dolino. Temne gore se povsod naokrog sesedajo v svetlobo in ta svetloba je sij velikega mesta. Luči pod mano migetajo kakor plamen.
 

Miljenko Jergović

Kot junak številnih romanov in zgodb je mesto postalo tudi knjiga. Po zaslugi hrvaškega pisatelja Miljenka Jergovića, rojenega Sarajevčana, je njegovo delo Sarajevo, plan grada (Sarajevo, načrt mesta) v bistvu mesto samo. To je knjiga o ljudeh, ki jih poznamo ali ne poznamo, predvsem pa o ljudeh, o katerih zgodovina ne bo zapisala niti vrstice, pa čeprav bi bila brez njih povsem drugačna. Po mestu torej potujem s knjigami v žepu in se spominjam. Starih časov v njem, svojih časov v njem. Upanje je dobra stvar, to vem, in dobre stvari ne umrejo nikoli. Tudi v Sarajevu. Je to zato, ker imajo tukajšnji ljudje tako radi svoje
mesto?



S taksijem se peljem proti vzhodu, zanima me, česa se še spominjam in kaj sem se naučil iz knjige. Mi bo uspelo prepoznati, kdaj me po mestu vozi pravi domačin? Preizkus je pravzaprav preprost. Domačin bo namesto imena ulice vedno navedel ime četrti. Zanj je pomembno, da se spominja, kakšna imena so bila nekoč. Sicer pa – taksijev nikjer ne cenijo tako kot tukaj. Vse je visoko, taksi ima vlogo žičnice.

Še iz nekdanjih časov vem, da v mestu obstajajo strmi in blagi vzponi. V Sarajevu se moraš naučiti, kako počivati med hojo. Kako ne zaiti pregloboko v čikme – slepa črevesa ulic. Po prastarih ulicah – sokakih – ne hiti nihče ... No, hitijo samo tisti, ki mesta ne poznajo in niso domačini. Pametni vedo, da se bodo tudi jutri in pojutrišnjem morali vzpenjati sem gor. Miljenko pravi, da tukaj še danes vozniki prestavljajo v prvo prestavo. In zdi se, da ljudje s teh hribov redko odhajajo navzdol. Občutek je, in ta občutek me ne zapušča, da počasi vstopam v muzej.
 

Rebecca West

Stojim na mostu preko Miljacke, čez katerega bi se morala prepeljati tistega junijskega jutra leta 1914 Franc Ferdinand in njegova soproga Zofija Chotek, če ju ne bi streli mladeniča po imenu Gavrilo Princip zadeli ravno v trenutku, ko je avtomobil obračal z rečne obale. Tako se je prav na tem mestu, kjer stoji majhen muzej, začelo dvajseto stoletje. Sprašujem se, kako bi teklo to stoletje brez Principa, ki je odločil, kakšen bo svet, ki ga je puščal za sabo. Samo ena zgodovina je lahko strašnejša od zgodovine, ki se je zgodila – zgodovina, ki bi se lahko zgodila.

Pod mostom teče Miljacka, nizka od poletja. Angležinja Rebecca West je pred drugo svetovno vojno potovala po Jugoslaviji in napisala kultni potopis Black Lamb and Grey Falcon (Črno jagnje in sivi sokol). Veliko pozornost v njem namenja sarajevskemu atentatu, naslednji prizor pa je morda najlepši pasus o Sarajevu nasploh: »Poglej, reka, ki teče skozi Sarajevo, je rdeča. To je pretirano. Patetični privid se ne bi smel poigravati s tako resnimi stvarmi. Z možem sva zadrhtela ob tem pogledu in prestopila na drugo obalo, kjer je bila v majhnem parku majhna kavarna. Sedela sva in pila kavo, gledajoč japonsko jablano in bele lilije, ki so rastle na vse strani. Za sosednjo mizico je sedela muslimanka, oblečena v svilene dimije z vijoličnimi, purpurnimi in modrimi progami. Njena dolga roka se je izvila iz nabora obleke, da bi z žličko prenesla nekaj vode v fildžan – skodelico za pitje kave. To je torej turška kava, v kateri plavajo zrnca kave in hladna kaplja vode jim pomaga, da se raztopijo. Ko ni pila, je sedela spokojno in blag vetrič je pomagal, da so se na črni feredži odtisnili obrisi njenih obraznih potez. Njen mir je bil mir vzhoda, barva orienta, pripovedka z jutrova ...«
 

Meša Selimović

Sarajevčani imajo svoj način mirnega življenja. Bojijo se prepiha, čeprav je mesto v kotlini. V tem strahu je podzavestna želja po vetru, po širini in veliki reki. Mesto ljubijo tako, da sanjajo o nekem drugem, daljnem in lepšem kraju. Iz te želje po morju in daljavi je ustvarjen tudi lik Hasana iz velikega romana Derviš in smrt (Derviš i smrt) Meše Selimovića, ki ga je slavni pisatelj lahko napisal samo v Sarajevu.



Kako je razmišljal Meša, kakšno slutnjo je vgradil v Hasanovo dušo? Zbogom, ne bom ti dovolil, da bi me preganjala kot strah ... Odšel bom po svetu, tam te ni, v tistem drugem kraju in tudi tvoje podobe ne bo v meni ...

To je poslavljanje, to je slovo od ljubezni, slovo od mesta. Kot bi pisatelj opominjal človeka, ki je odšel, da obstaja mesto, ki mu je pripadal, mesto, v katerem so se pločniki upogibali, ko je hodil po njih. V parku na Trgu osvoboditve gledam Mešev kip, stojnice naokrog so obložene s knjigami, gorska svežina nežno razpenja somrak. Ljudje so odhajali, tudi Selimović je odšel. Mesto je žalovalo za njim.
 

Brian W. Aldiss

Še je Sarajevo središče treh narodov. Tukaj so hodile stare karavane na poti iz Bagdada, Damaska, Istanbula in Soluna. Tovori z vzhoda so se srečevali s tovori, prihajajočimi iz hanzeatskih mest, s severa. Zamišljam si kamele, cesto karavan, pot v Evropo. V potopisu Cities and Stones: a Travellerˇs Yugoslavia, v Zagrebu objavljenem pod naslovom Oxford – Ohrid, Brian W. Aldiss pripoveduje, da so imeli v Narodnem muzeju v Sarajevu zanimiv eksponat, dolgo in ozko cev v obliki ptičjega kljuna, izdelano iz čistega srebra.



Z njo so zlivali zdravila v grla obolelih velblodov, nevajenih podnebja tako daleč na zahodu. Zato so od Sarajeva dalje tovor prevzemali konji, mule in osli. Ne vem, ali nenavaden predmet še hranijo v muzeju, toda danes kamel seveda ni več, ni več ceste karavan, Sarajevo se je povečalo za večkrat in preroške besede arhitekta Alipaševe džamije, nekoč zgrajene na obrobju mesta, povedane prijatelju, so se izpolnile v celoti: Nekega dne, ko bova midva samo prah, bo ta džamija stala v samem srcu Sarajeva.
 

Ivo Andrić

Miljenko Jergović piše o zgodbi tete Finke, ene starih sarajevskih tet, ki pa ni bila čisto navadna teta. Vanjo je bil kot gimnazijec zaljubljen nihče drug kot – Ivo Andrić. Veliko let pozneje, ko je bil že starejši gospod, je pozvonil pri njenih vratih. Ni je bilo doma, zato ji je napisal listek in ga potisnil skozi odprtino za pisma. Leto dni zatem, leta 1961, je teta Finka umrla, čez dva meseca pa je v Stockholmu Ivo Andrić dobil Nobelovo nagrado za književnost. Ko so pospravljali stanovanje gospe Finke, ni bil nihče pozoren na pisateljev listek. Tako se je v prah zgodovine izgubila še ena neuresničena ljubezenska zgodba, za katero bi leta 1961 novinarji dali tudi življenje.

​Andrić je nekoč prej prišel v Sarajevo iz Višegrada živet k materi, na Bistrik, v revne mahale, v podnajemniški kot. V tej melanholični fazi svojega življenja je začel pisati pesmi v maniri preprostega fantovskega sveta – o odnosu med dobrim in zlim, med ljubeznijo in sovraštvom. V Sarajevo se je zaljubil dosti pozneje, ko je bil že daleč od njega. Kar nekajkrat je poskusil začeti pisati svoj veliki sarajevski roman, ki pa ga v nasprotju z višegrajskim in travniškim ni napisal nikoli.
 

Izet Kiko Sarajlić

Hodim nad trgom Mejtaš. Na obisk grem k pesniku iz časov, ko sem živel v Sarajevu. Rad bi vedel, kje so zdaj deklice, ki so se nekdaj stiskale na njegovih literarnih večerih, pa je prepozno. Izginjajo razlike med živim in neživim svetom. Vem, da je kmalu po vojni, ki jo je preživel v svojem mestu, odšel. Vem, da je umrl. Na pokopališču Lav najdem grob. Izet Kiko Sarajlić, pesnik Sarajeva, je v svoji poeziji vedno želel ostati fant z otroško dušo, ki bi mu vsi vojaki sveta obljubili, da bodo napisali vsak po pet ljubezenskih pesmi.

Tramvaj, ki povezuje center in Ilidžo. FOTO: Primož Butinar

Žalosten bi bil, če ne bi umrl. Videl bi, da mu Sarajevo nikdar ni poklonilo ulice. Nekoč davno je zapisal, da ni treba, da je ulica, ki bo nosila njegovo ime, lepa. Najpomembneje je, da lahko v njej vedno najdeta zavetje človek in pes in da tam nikogar ne doleti nesreča. Stojim ob grobu in mu berem pesem iz ene njegovih pesniških zbirk: Otići ću malo na stanicu, da se priviknem na rastajanje. Ako se ne vratim, ostaće moje pjesme, da lutajo gradom ...
 

Juli Zeh

V svitu nedeljskega jutra grem proti Ilidži. V tem trenutku pripada mesto svojim lastnim spominom, za katere ne potrebuje ljudi, sploh pa ne nepovabljenih opazovalcev. Tako piše Juli Zeh, nemška popotnica. Tramvaj edine proge, ki poteka paralelno od enega konca doline do drugega in povezuje center in Ilidžo, pripelje mimo. Na njegovi stranici leži velik rumen napis, ki vabi v Evropsko unijo: Uključi se! Pokreni se! (Vključi se! Premakni se!)

Zgodnji fijakar enakomerno teče po aleji platan, po travnikih so razprostrti zdraviliški domovi. Moj dan je metafora, ni dan. Sedem, pijem vodo, ki izvira naravnost iz zemlje, in berem, kakor je Juli napisala v svoji knjigi Tišina je hrup (Die Stille ist ein Geräusch), knjigi o bosanskem potovanju. Peljem se naprej, ker vsaka cesta se nekje konča. Drevesa na Ilidži, na levi in desni, brezhibno nanizana in urejena, nekaj korakov naprej zapirajo neprebojen zid. Zaključen zid. Za njim se začenja narava, ki ji verjamem, saj ji želim verjeti.
 

Susan Sontag

Moja pot proti Ilidži je tudi pot mimo hotela Holiday Inn, vesele rumene zgradbe, zgrajene za olimpijske igre 1984, ki se je med vojno znašla na koncu široke avenije, uradno imenovane Zmaja od Bosne. Tudi zaradi ljudi, kakršna je bila ameriška poročevalka in pisateljica Susan Sontag, jo je ves svet spoznal kot Avenijo ostrostrelcev. Ta glavna cesta med letališčem in centrom je obdana z visokimi zgradbami, ki so gledale naravnost v srbske položaje na okoliških hribih. Z letališča si v hotel lahko prišel v oklopnem vozilu ZN, če pa ti to ni uspelo, si moral z avtom: uporabil si trik – voznikov sedež si spustil do konca, tako da si skoraj ležal na hrbtu in prevozil avenijo na najhitrejši možen način. Hotelska stran, odprta proti srbskim položajem, je bila granatirana, druga stran pa je bila dokaj varna.



Tukaj je stanovala večina novinarjev. »Eden od zaposlenih mi je povedal, da ta hotel ni bil tako poln vse od zimske olimpijade, osebje se je zelo potrudilo, da bi pustilo dostojen vtis, toda njihove elegantne uniforme so sčasoma postajale vse bolj razcefrane, tisto malo hrane, ki so je še imeli, so kuhali na odprtem ognju na kuhinjskem podu,« pripoveduje Susan v izjemni biografiji Sontag: Her Life and Work (Sontag: Njeno življenje in delo), ki jo je napisal Benjamin Moser.

Leta 1994, še med vojno, je začela pisati knjigo In America (V Ameriki) in jo ob objavi leta 2000 posvetila »mojim prijateljem v Sarajevu«. Knjiga je polna mesta, kjer so pod granatami s hribov umirali tudi otroci. Takoj ko se je začelo obleganje, so bili ubiti trije novinarji. Preostali so se začasno evakuirali na Ilidžo, prav v hotel, v katerem je nadvojvoda Franc Ferdinand prespal zadnjo noč v Sarajevu in zadnjo noč v življenju. Vsi so odšli, Susan pa je ostala. In zato, kaj nam ostane drugega, kot da nam Miljenko Jergović pove za sklep: Za kino potrebuješ samo mrak, za življenje je nujna celotna Kinoteka.